Da, vztrajam, do zadnjega, da je to sreča. Pomembno se mi zdi, da se ne spozabimo in da se zavedamo, da smo odvisni od spleta naključij in dobre volje, ne bom rekla ravno boga, ker to ne vem, ali čisto drži, ampak dobre volje soljudi. Verjamem, da bo tudi sreča pri meni enkrat umanjkala, ampak, se opravičujem, če se bom veliko obračala na Biblijo, kot pravi Pridigar: je čas za objemanje in je čas za odtrgati se od objema. Zdaj imam srečo, zagotovo pa bodo prišli časi, ko bo mene v ospredju manj in bo tam kakšna druga igralka. Upam. Če bomo sploh nadaljevali z zaposlovanjem mladih in jim omogočali, da nadaljujejo ta poklic in to umetnost.
Veljali ste, tudi po lastnih besedah, za bolj zadržano, milo igralko, kar pa se je z vlogama v filmu Pod gladino in v Antigoni verjetno precej spremenilo.Zadnji dve leti sta bili res malo bolj izzivalni, vsaj v smislu izraznosti. Če mi je bilo prej nerodno, na primer kaj povedati bolj naglas, mi zdaj ni več, kot Antigona v tem celo nenormalno uživam. Seveda igralci nismo imuni za pretekle izkušnje, težko bi prišli v projekt povsem čisti, nepopisani. Vse naše vsebine se sprožajo glede na želeno v predstavi. Vsa izrazila, ki mi jih je uspelo razviti med študijem Antigone, so mi prišla prav predvsem v prizoru s Prerokom, ko moram biti, če se tako izrazim, po božje blazna. Morda bo kakšen abonent, ki si je pred kratkim ogledal Antigono in potem še Biblijo, rekel: aha, zdaj, ko je odkrila, da se lahko dere, se bo pa kar ves čas drla. To je zanka in past, ki se je zavedam, zato upam, da bom naslednjič imela priložnost biti spet malo bolj delikatna.
Kako je bilo sodelovati z Damirjem Avdićem, ki v Antigoni igra zbor, glede na to, da sta si morda po odrski prezenci diametralno nasprotna?Zelo spoštujem Damirja Avdića kot umetnika, zdaj, ko sem ga spoznala, pa kot človeka še skoraj bolj. Na neki točki, ko sem podrobneje spoznala njegove skladbe, se mi je zazdelo, da bi bilo morda bolje, če bi imel on le koncert in bi bilo to bistvo Antigone. Avdić je nenormalno radodaren z vsem svojim znanjem, pustili so nama, da v določenih terminih ustvarjava sama, kar je bilo precej zanimivo, saj sva oba na svoj način sramežljiva in tudi dovolj popustljiva. Če se komu kaj zalomi, zareče, večinoma se je meni, je bil Damir ena taka nežna roka, ki te drži, z njim sva lahko šla skupaj skozi proces.
Antigona je gledališka klasika, večkrat uprizorjena in vsem dobro znana. Kako je bilo ustvarjati Biblijo, ki je s tega vidika še nekoliko neuhojen teren?Biblija se res ni veliko uprizarjala, vsaj ne neposredno. Tudi ko ugotoviš, da je to knjigo v resnici prebralo zelo malo ljudi, ima pa vsak o njej mnenje, je to delo, ki tako kot klasiki nosi s seboj neko breme. Marsikdo ima o njej tudi veliko predsodkov. Začenši z mano. Za vso ekipo je bilo mestoma tudi težko. Kako naivno upravičevati neke stvari, »če pa«... Kje je ženska v tej knjigi? Kako z vsemi aspekti, s katerimi se sodobni igralec oziroma človek danes ukvarja, pristopiti k temu materialu? Normalno je, da si ob vseh teh premislekih tudi malo jezen. Je pa res Lorenci ob študiju rekel, da ga praksa Biblije, torej cerkev, ne zanima, kot ga ne zanima neposredni komentar. Menim, da bi to bile zanke, zaradi katerih bi lahko predstava hitro izpadla banalno in slaboumno.
Kaj pa pritisk tega, da gre za božjo knjigo, torej da se ukvarjate z besedilom, ki ima drug namen, ne toliko uprizoritveni?Zdaj bom rekla nekaj, kar se bo morda komu zdelo narobe: nam se kdaj zgodi, da so nam kakšni dramski teksti precej bolj sveti kot dotična knjiga. A zdaj, ko sem prišla v stik z njo, bi še nadaljevala. Ker se mi zdi strašna knjiga, veliko ima v sebi. Prej sem mislila, da se ukvarja z bogom, zdaj pa vidim, da se ukvarja s človekom, to pa je nekaj, kar bi me zanimalo. Zato jo bom prebirala še naprej in v njej iskala vse, kar mi ima ponuditi. Ni nujno, da so to odgovori, je pa o tem dobro razmišljati. Zato priporočam katolikom, ki hodijo v cerkev, da tudi sami doma prebirajo Biblijo.
Veljate za igralko, ki je izrazito naklonjena skupinskemu delu. Se je težko kot takšna oseba potem soočati z estradništvom, ki ga prinaša na primer vloga v televizijski seriji?Estradništvo je nekaj, kar si najtežje razložim znotraj nalog mojega poklica. Razmišljam, ali je nujno, da človek, ki pride gledat predstavo, ve, da v njej igram jaz. Ali ne bi bilo bolje, da ne ve, kdo sem? Ali gledalca in mene obremenjuje to, da sem jaz bodisi dobra bodisi slaba igralka, ki nastopa v Zvezde plešejo, ali pa v Usodnem vinu, ali pa imam pogovorno oddajo na TV Slovenija? Sprašujem se, ali ne bi bila morda, vsaj v mojem primeru, boljša anonimnost.
Vse, kar je na meni zanimivega, je moj poklic, drugače živimo povsem enaka življenja; le da imam jaz morda malo bolj dinamičen delovnik. Če smo zvesti ideji, da smo umetniki, da se skozi to umetnost razgaljamo, bi vse o meni morali izvedeti znotraj predstave. Kaj imam jaz dodati kot »Nina privat«, pa ni več toliko zanimivo oziroma ljudi običajno razočara.
V filmu Pod gladino ste igrali morilko, čeprav ste režiserju Klemnu Dvorniku dobronamerno odsvetovali, da vas postavi v to vlogo. Po Slovenki ste dejali, da se v filmu ne znajdete najbolje. Ste zdaj to filmsko samozavest že pridobili?Pri filmu Pod gladino se mi je prvič zazdelo, da to drži. Vse se je ujelo, tudi po Klemnovi zaslugi. Včasih sem bila bolj zadržana, pa saj to je moja krivda in plašljivost, da sem predvsem čakala na režiserjeva navodila. Zdaj se mi zdi, da to ni ravno bistvo našega sodelovanja in umetniškega ustvarjanja, torej da jaz bolje ali slabše izpolnjujem navodila. Seveda do neke mere, ampak zdaj tudi sama predlagam določene stvari in tako sem se ohrabrila tudi pri filmu.
Glede na to, da ste del ene zadnjih generacij, ki je po akademiji takoj dobila redno zaposlitev v gledališču, se vam zdi, da ste že naredili prestop iz kategorije mlada igralka?Da, to pa naredi čas, če hočeš ali ne. Igor Samobor me je ravno ob Antigoni spodbudno spomnil na to. Ko mi je povedal, da razmišlja, da bi me zasedel v to vlogo, sem bila zadržana, češ da se šele uvajam, pri čemer ves čas pozabljam, da sem tukaj že nekaj časa. Pa je rekel: Veš kaj, zdaj bo pa treba počasi sprejeti, da nisi več tamala, niti po letih niti po izkušnjah, zdaj moraš to mesto odstopiti drugim, novim, sama pa prevzemi odgovornost znotraj našega ansambla.
