Politično zdravje države se meri tudi po zdravju njenih prebivalcev – in po šolstvu, pa tudi po vseh drugih dejavnostih, ki jih država mora zagotavljati na podlagi ustave in ne zato, ker je to modno. A dokler se bodo ob vzpostavljenem javnem zdravstvu in zavarovanju zbirala zasebna sredstva za operacije nogic otrok in druga zdravljenja, tudi za odrasle, celo z nabirkami zamaškov, je politično zdravje naše države ne samo slabo, marveč celó vredno, da se ga zelo enostavno sanira – kar z amputaciji uda podobno metodo; in tako namesto njenih dosedanjih upraviteljev ljudske oblasti na zborih volilcev neposredno izvoliti nove in s tem vzpostaviti čisto nov »volilni sistem«. Zdaj šele je besedovanje o lustraciji resnično utemeljeno, o amputaciji kot udejanjenju sprememb pa je postalo že nujno in neizogibno.

Sklep tega pisma bom še napisala kar na primeru, ki ilustrira volilčev kratek spomin in bedo njegove (tudi moje) funkcionalne, tokrat pravno-politične nepismenosti, s čimer smo naravnost odličen material – ne za pisanje novih, marveč – za ponavljanje enih in istih zgodb. Naslov pisma bo: »Naše zdravje ne sme ostati tržno blago tihim tatovom države.«

Ida Čuden Rebula, Sežana