želel bi po svoje, verjamem, da tudi večina Slovencev, komentirati vaša razmišljanja v pismih bralcev, ki so bila 28. aprila 2017 objavljena v Dnevniku.

Popolnoma se strinjam z vašim kritičnim pogledom na medijsko politično »strokovno« obdelovanje stanja v zdravstvu in reševanja težav, povezanih z navedeno tematiko. Tudi moje mnenje je (podobno vašemu), da gre pri vsem skupaj za eno samo nastopaštvo – pokazati svoj »strokovni in politični« individuum javnosti. Mediji temu v veliki meri uslužno pripomorejo. To pa, z redkimi izjemami, počnejo popolnoma nekritično.

Tu pa se moje strinjanje z vami konča.

Moje razmišljanje je naslednje. Kot povprečen uporabnik javnega zdravstva, do zdaj večinoma kot spremljevalec starejših sorodnikov, ki se spopadajo z resnimi ali že s kritičnimi zdravstvenimi težavami, doživljam vso bedo zdravstvenega sistema. Tu izvzemam »posameznike« kot delčke celote sistema. To pomeni, da so »posamezniki«, ki vestno, moralno in skrbno opravljajo svoje poslanstvo v zdravstvenem sistemu, izkoriščeni in zlorabljeni s strani sistema. Hkrati se sistem, kljub najhujšim kritikam, ki letijo nanj, izgovarja prav s temi posamezniki v svojo korist. Da ne bo napačno razumljeno – ko omenjam posameznike, ne mislim na neko manjšino zaposlenih v zdravstvu; kot »posameznike« jih omenjam zato, da prenesem njihovo kvaliteto na osebni nivo. In ta osebna raven, angažma na tem nivoju, je ena redkih stvari, ki v sistemu javnega zdravstva funkcionira. Drugače pa sem prepričan, da so ti »posamezniki« večinski del družine javnega zdravstva.

Vendar pa so zlorabljeni s strani nesposobne politike, ki ni zmožna vzpostaviti forme oziroma podlage, ki bi izhajala in se izvajala skozi strokovnost, pripadnost in zavezanosti moralnim ter etičnim načelom, ki ni sposobna prekiniti uničujočih praks lobijev kapitala in dela zdravniškega ceha, ki ni sposobna tega poslanstva, kar zdravnikovo delo je, ovrednotiti kot to – zdravnikovo delo.

Omenjate, kako smo sprejeli oziroma sprejemamo sistem odškodninskih tožb po ameriško z vso njihovo bedo, kar pa me na koncu pripelje do tega, da preidem na zaključek vašega razmišljanja o tem, da se je razvil obrambni sistem, ki je s postopki zavaroval zdravnike, da določenih operacij in načinov zdravljenja niso več izvajali, v nekaterih predelih pa je začelo celo primanjkovati specialistov.

Nisem privrženec ameriškega neoliberalizma in kapitalizma, v sklopu katerega je kapital bog in dogma, kar na koncu vedno pripelje do razslojevanja vsega in vseh. Pa vendar – ali poslušate svoje besede, svoje misli?

Vse to, kar omenjate, da pripeljejo za sabo odškodninske tožbe, mi že imamo. Pa do pred kratkim ni bilo nikakršnih odškodninskih tožb. Zdravniki ste maksimalno zavarovani. Za to ste poskrbeli sami z brezpogojno zvestobo cehu. Koliko je bilo sankcioniranih napak zdravnikov, že samo tistih najhujših, ki jim je uspelo priplavati do javnosti? Tudi napak, ki so povzročile tragična, dokončna stanja.

Da določenih operacij in načinov zdravljenja ne izvajate, verjetno ne morem trditi. Je pa neizvajanje kot tako popolnoma enako temu, da mora bolnik čakati na določeno operacijo tudi leto ali več. V čem je razlika? Da o pomanjkanju, ne samo specialistov, temveč že zdravnikov nasploh ne govorim.

Pa mi zdaj povejte, česa se zdravniki bojite ob uvedbi odškodninskih tožb? Bojite se, da svojim zdravnikom ne bomo zaupali več, ker je to cilj politikov.

Jaz pa določenim zdravnikom ne zaupam, in to osebno doživeto, ker:

– nimajo časa zame; minejo lahko tudi meseci, preden pridem na vrsto v obravnavo;

– po letih preiskav vseh vrst ne morejo postaviti diagnoze, hkrati pa me nenehno pošiljajo na nove preiskave (tudi ponavljajoče);

– če se postavim zase, sem v njihovih očeh že grožnja, ne več bolnik;

– ker imajo čas zame in za vse potrebne aktivnosti šele od trenutka, ko jim za to plačam v zasebni praksi (celo istim zdravnikom oziroma njihovim partnerjem). Itd.

Zamerim vsem izvajalcem javnega zdravstvenega sistema, ki tega izkoriščajo v svojo lastno korist in v škodo bolnika, ter vsem »posameznikom«, ker so tiho. Ker slabih praks, ki jih zaznavajo in zaradi katerih so tudi sami oškodovani, ne razkrijejo oziroma zaradi svoje večine v sistemu ne uspejo stanja urediti znotraj ceha. Nedavno so svojo zapostavljenost in neprimeren odnos do sebe v sistemu z javnim pismom izrazili le mladi zdravniki.

Pravite, da v Sloveniji ni več izvedljiv postopek zaupne preiskave (tako imenovani confidential inquiry), ker so politiki in mediji razgalili in nestrokovno oblatili zdravnike in ne medicine same. Zdravniki ste vodilni v medicini. Eventualna in potrebna preiskava, kakršna koli naj bo, zaupna ali ne, mora biti vedno v sozvočju med zdravnikom (protagonistom) in medicino (postopkom in formo). Brez ločevanja. In to boste, slej ko prej, morali sprejeti tudi zdravniki. Zdravnik ne more in ne sme biti izvzet iz postopka ali biti nad njim.

Za konec: v večjem delu vašega razmišljanja ste izkazovali arogantnost, nezmožnost ali neželenost priznati morebitno lastno napako in nezainteresiranost za uvedbo prepotrebnih sprememb v sistemu javnega zdravstva. Vsakdo si v osnovi zasluži biti spoštovan. Vendar si je spoštovanje treba zaslužiti.

Brane Kostrevc, Dobrova