Elegantnost je bila torej ena prvih asociacij pri tokratnem testu. Za BMW je ta že v navadi, je samoumevna, smo bili pa zato, navkljub znanemu napredku, to pot močno pozitivno presenečeni nad hyundaijem, ki za svojim tekmecem tudi na splošno ni zaostajal. Za volanom obeh smo tako neizmerno uživali in se zaradi njune robustnosti počutili izredno varno. Med umirjeno vožnjo sta bila oba zares zelo udobna, edina razlika se je poznala le v trenutku, ko smo iz umirjene preskočili v dinamičnejšo, agresivnejšo vožnjo, ko smo iz obeh želeli iztisniti »nekaj več«. Takrat je bil namreč bavarec vseeno poskočnejši, odločnejši. Morda tudi zato, ker je pod pokrovom skrival dobrih 30 konjev močnejši dizelski motor (231:200 oziroma 170:147 kilovatov), kar se je kar precej poznalo pri odzivnosti in pospeških (z mesta do hitrosti 100 km/h je BMW potreboval 7,7 sekunde, hyundai pa 10,3), zanimivo pa je, da ne tudi pri porabi, saj je bil nemec manj žejen od korejca. Prvi nam je tako na 100 kilometrih vožnje porabil 8,9, drugi pa 9,7 litra dizelskega goriva, kar gre bržčas tudi na račun izjemnega 8-stopenjskega samodejnega menjalnika v primerjavi z zelo dobrim 6-stopenjskim samodejnim Hyundaijevim.
A če je bil grand santa fe nekoliko šibkejši in požrešnejši, je bil zato za odtenek prijaznejši in »večopravilen« na nekem drugem področju – pri prostornosti potniške kabine, v kateri ga je bilo nekoliko več, pa tudi pri tistem, kar je skrival v prtljažniku. Korejec namreč ob praktično identični dolžini (4,9:4,89 metra) ponuja še dodatna sedeža v tretji vrsti, ki ju je treba le povleči za priloženi vrvi in že se lahko na izlet poda sedemčlanska družina. Dodatna sedeža v prtljažnem prostoru seveda ne omogočata sedenja višjim odraslim osebam, bosta pa brez težav v njiju zelo udobno nameščena otroka, ki sta v našem primeru ob prevažanju v zadku avtomobila še neizmerno uživala – drugačno je pač vselej zanimivo. Seveda pa je ob tem razumljivo, da se boste morali ob uporabi dodatnih sedežev odreči lepemu delu prostornine prtljažnega prostora (beri: skoraj vsemu), a je ta po drugi strani ob običajni konfiguraciji pri grand santa feju praktično enak kot pri X5 (634:650 litrov).
Če ne bi upoštevali cene, je X5 z vidika voznika (dinamičnost, poraba…) vendarle malce boljši avto, a zagotovo ne tako bistveno, kot bi morda pričakovali, po drugi strani pa mu je grand santa fe pri vsem drugem (vsaj) enakovreden. A ceno, ne glede na razred, pač moramo upoštevati. In ta pravi, da grand santa fe ob tako rekoč popolni udobnostni in varnostni opremi impression stane več kot deset evrskih tisočakov manj kot X5 (54.870:66.600), ki pa ob tem še zdaleč ne ponuja popolne opreme. Številni dodatki, kot so na primer radarski tempomat, kamere, ki omogočajo 360-stopinjski pregled okoli avtomobila, parkirni asistent za samodejno parkiranje, v usnje oblečeni prezračevani in ogrevani ter električno pomični sedeži s spominsko funkcijo, ogrevan volanski obroč in še zares številni drugi, ki so pri hyundaiju že vključeni v omenjeno ceno, so namreč pri X5 na voljo za doplačilo. Cena se je tako z vsemi dodatki pri testnem avtomobilu povzpela celo do šestmestnega števila (101.855 evrov). Pri čemer je res, da BMW kot ena najnaprednejših znamk tudi pri X5 ponuja nekatere reči, ki pri Hyundaiju (še) niso na voljo (na primer tako imenovani »nočni vid« s funkcijo prepoznavanja oseb ali različne športne M-pakete), a tudi brez tega se razlika v ceni šteje v več deset tisoč evrih. Več pa v sklepu.
