»Razplet je pričakovan. Zdaj je nesporno, da javno podjetje ne more na tak način utišati tistih, ki opozarjamo na nepravilnosti,« je sodbo mariborskega višjega sodišča komentiral Rajko Kotnik. Precedenčni sodni postopek, v katerem je razžaljeno občinsko podjetje tožilo občana, je namreč doživel pričakovan razplet tudi na drugostopenjski instanci. Zavrnila je pritožbo tožnika in v celoti potrdila sodbo okrožnega sodišča, ki ni odredilo Kotniku plačila absurdno visoke odškodnine 100.000 evrov, ki jo je od civilnodružbeno angažiranega upokojenca terjal Mariborski vodovod.
Pravnomočno je torej zdaj dokazano, da Kotnik ni imel namena žaliti ali zaničevati Mariborskega vodovoda. Pa tudi to, da so duševne bolečine pravne osebe že pojmovno izključene. »Gospodje, ki upravljajo javno dobro, se bodo morali sprijazniti, da jim ni uspelo, da bi nas zastrašili, in da delujemo naprej,« še pravi toženec. Danilo Burnač, direktor Mariborskega vodovoda, sodbe ne komentira.
Ta spodletela odškodninska tožba je bila vse prej kot ekonomična. Samo za prvostopenjski proces je Mariborski vodovod plačal 1893 evrov sodne takse, preostali sodni stroški toženca in tožnika pa so bili približno 4500 evrov. K temu je treba prišteti še stroške pritožbe na višje sodišče. Burnač je časniku Večer zatrdil, da so znašali 906 evrov.
Odvetnik ni delal brezplačno
Dnevnik pa je s pomočjo urada informacijske pooblaščenke postavil Burnača na laž. Spomnimo: ko je nadzorni svet Mariborskega vodovoda lani spomladi iz medijev izvedel za tožbo zoper Kotnika, so od direktorja terjali pojasnilo, koliko bo to tožarjenje stalo podjetje. »Stroška ne bo, saj odvetnik Kac to dela zastonj,« jim je Burnač zatrdil na seji 11. maja. Pet mesecev pozneje je že imel drugačno zgodbo, 19. oktobra nam je namreč sporočil, da je odvetnik izstavil računa v višini 172 in 734 evrov.
Burnača smo tedaj soočili z njegovimi nasprotujočimi si izjavami. »Odvetnik dela zastonj, ampak takse je moral plačati,« nam je odgovoril po elektronski pošti. Sklenili smo preveriti verodostojnost te izjave. V skladu z določili zakona o dostopu do informacij javnega značaja smo zahtevali kopije računov odvetniških storitev. Burnač nam je zavrnil prošnjo z argumentom, da ti stroški ne spadajo v javno pravno sfero podjetja, poleg tega pa so bili poravnani s prihodki iz tržne dejavnosti. Urad informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik je presodil, da so bile Burnačeve skrivalnice neutemeljene.
Iz računov za odvetniške storitve v prvostopenjskem postopku, ki jih je novembra in decembra 2015 izstavil odvetnik Andrej Kac, je nesporno razvidno, da Burnač ni govoril resnice nadzornikom in javnosti. Mariborski vodovod je namreč odvetniku Kacu plačal skupno 2978 evrov in ne 906 evrov, kot nam je zatrjeval oktobra lani. V slednji znesek niso bile zajete takse, temveč izključno odvetniški stroški.
Skušal utišati odgovorne uporabnike javnih dobrin
Rajko Kotnik je koordinator samoorganiziranega sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin, ki so ga ustanovili po padcu župana Franca Kanglerja in si je zadal nalogo skrbeti za odgovorno razvijanje dejavnosti javnih podjetij, občane pa naj bi motiviral k postavljanju vprašanj, kaj vse plačujejo s položnicami.
Povod za vložitev odškodninske tožbe je bil Kotnikov dopis Burnaču. V njem je februarja 2015 zahteval odgovore na 19 zastavljenih vprašanj. Ker je javno podjetje ignoriralo angažirane občane, je Kotnik 2. julija 2015 o dogajanju seznanil manjšinske delničarje Mariborskega vodovoda – okoliške občine.
Burnač se je na to odzval z vložitvijo odškodninske tožbe, ki je Kotniku očitala, da je okrnil vodovodov ugled, čast in dobro ime. »Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da potencialne kršitelje odvrača od storitve škodnih dejanj,« je bil prepričan tožnik. »Nadalje je treba pri odmeri odškodnine upoštevati dejstvo, da je začela tožena stranka izvajati pritisk nad tožečo stranko prek medijev.« Vodovod je terjal še Kotnikovo opravičilo in preklic dopisa.
Na zaslišanju na sodišču je Burnač zatrjeval, da Kotnik ni bil predstavnik civilne javnosti, temveč politične skupine, ki namerno širi laži. »Samoorganizirane mestne četrti nimajo pravice javnega nadzora, ti tovariši so se samoorganizirali!« je dejal. »To je nadaljevanje vstaj, anarhija, meni so grozili, bili so pri meni doma,« se je še razburjal direktor, nekdanji Kanglerjev podžupan.
