Ekonomisti niso odigrali svoje vloge. Po desetletjih te lajne se kažejo posledice: visoka tehnologija (farmacevtika, pisarniški stroji, komunikacije in RTV, optični instrumenti, finomehanika in proizvodnja letal) se je zmanjšala po deležu dodane vrednosti v industriji za desetino, na 14,2 odstotka, po številu podjetij in zaposlenih: vseh je še 16.000 (leta 2015), komaj slaba desetina vseh. Nizka tehnologija ima v dodani vrednosti še vedno delež 21,2 odstotka, za 50 odstotkov večji delež kot visoka. Imamo strukturo nerazvite, zastarele tradicionalne industrije. Kako je Avstrija modernizirala nizkotehnološka podjetja, kaže število zaposlenih, ki je absolutno samo za 54 odstotkov večje od našega, dosegajo pa 5,8-krat večjo dodano vrednost od naše: 78.400 evrov proti 13.480 na našega zaposlenega leta 2014. Kar pomeni izredno razvito avtomatizacijo.

Indolenca do inovativnega sloja

Največji greh politike je njena indolenca do intelektualnega motorja, ki bi moral industrijo spreminjati v inovativnejšo. Razvojni oddelki so se v prvi krizi samostojne Slovenije (1991–1994) zmanjšali za polovico. Vse do danes se niso restavrirali. Razvijalcev je bilo v gospodarstvu leta 2014 (na 1000 zaposlenih) samo 43 odstotkov avstrijskega števila razvijalcev in 3,3-krat manj kot na Finskem. To pove vse! Če bi hoteli vzpostaviti finske razmere, bi potrebovali 7414 novih razvijalcev, skupno torej 9800, imamo pa jih samo 2388. In med temi, ki delajo v industriji, jih ima univerzitetno diplomo samo 18 odstotkov! Kako naj potem v Viziji Slovenije 2050 načrtujemo inovativno državo?

Univerza je zgrešila pravo smer: tehnikov je bilo v vsej množici diplomantov leta 2014 samo 11 odstotkov (leta 1975 jih je bilo še 56 odstotkov). Takšnega pošastnega propadanja – in neodgovornosti – si Irci, Finci ali Švedi niso dopustili. Nobena slovenska vlada tega ni pravočasno zavrla. Nemška podjetja v krizi svojih razvijalcev ne odpuščajo, saj za njih pomenijo jamstvo za dvig po krizi. Naša vodstva so do tega indolentna. Kot da ni nikogar, ki bi se zavedal, da razvojni sloj določa plače prav vsem v državi, ker povečuje davke industrije.

Znanstveniki govore samo o sebi, nimajo pa pojma o tem, kar obvlada vsak minipodjetnik na zahodu. Zato se dodana vrednost na zaposlenega ne približuje zahodni, tako kot se zahodni ravni ne približujejo inovativni izdelki, prav tako ne njihova intelektualna zaščita. Idej ni, ker je menedžment nestrokoven. Kdaj so družboslovci pognali podjetja v nov razvojni cikel? Analizirajte nekdanja vodstva Elana, Mure, Palome in podobnih! Brez domišljije! Brez znanja! Krive pa so vlade, ki želijo imeti »svoje« vodje kot sinekure za pretekle usluge. Delavske tragedije so samo postranska škoda. Primerjajte ta podjetja s podobnimi nemškimi ali španskimi! Mura in Zara imata podobno ime, vendar ju ločijo svetovi: na čelu je človek zamaha in velikega inovativnega duha! Praznim izgovorom neuki celo verjamejo. Nesposobnost podjetij v krizi prinaša sporočilo, da je njihov sistem dela, organizacije in vodenja napačen.

Slovenija se ni v ničemer spremenila: inovacijsko je zastarela. Nikogar ni zaskrbelo ob podatku, da je bilo leta 2014 na evropskem patentnem uradu EPO samo 65 prijav patentov (na milijon prebivalcev), medtem ko jih je Avstrija povečala na 230 – razmerje z Avstrijo je že 3,5-kratno. To je posledica šibkosti razvojnih oddelkov v industriji zaradi pomanjkanja inženirjev. Elita si moderne »industrije 4.0« sploh ne zna predstavljati. Njene predstave so iz let na prelomu stoletja – 1900. Stari modeli razmišljanja o znanosti so odpovedali. Še vedno so v sovjetskih okvirih.

Nihče se ne sprašuje, zakaj veliko število raziskovalcev zunaj gospodarstva posredno pelje do nizke dodane vrednosti na zaposlenega, ker se s tem siromaši RR (področje raziskovanja in razvoja) industrije. Rekorderka je Bolgarija s petkrat večjim številom vladnih raziskovalcev, kot jih ima v industriji, dodano vrednost pa ima najnižjo v EU, 7-krat manjšo od nas, ki imamo petino vseh raziskovalcev v vladnih inštitutih; na drugi strani pa je Švica s samo 2,4 odstotka raziskovalcev, plačanih iz vladnega proračuna (kot Danska, Avstrija ali Velika Britanija), dodana vrednost pa je 3,2-krat večja od naše. Na naših univerzah imamo 2,7-krat manj raziskovalcev kot Švica (vse na milijon prebivalcev!). Njihove univerze, kot ETH Zürich, so prava svetovna inovacijska središča. Kot legendarni bostonski MIT v Ameriki. Res smo čvrsto zasidrani v taboru postsocialističnih držav! Zakaj to ni pretreslo še nobenega ministra za znanost?

Kriza nas je izčrpala. Tudi če podjetja dobijo kredite, so zaradi razvojne šibkosti paralizirana. Vodstva že v času razcveta niso bila sposobna preobrazbe, zdaj še manj. Velja načelo: ne odpuščati, ampak molsti državno pomoč. Storitve bodo najbolj prizadete, ker jih polovica živi od naročil industrije (se kdo tega sploh zaveda?), ta pa bo zaprla pipice: pač ne bo rožic, šipe bodo neumite, nasveti so brez haska itd. Zgodbe o »novih storitvah«, o »novi blaginji« so jalove. Industrija je steber zahodne Evrope in narekuje »realno« blaginjo prebivalcev. Zato velja njej prva skrb: povečati naložbe v infrastrukturo, v nove tehnologije, zlasti pa v RR, da se vzpostavi nova paradigma industrializma. Industrija je edini izvoznik in kreator DDV ter glavni plačnik davkov. O tem v Viziji 2050 ni sledu!

O prihodnosti storitev bi lahko sanjala Švica, pa še kako neguje industrijo. Naloge so večje kot kadarkoli doslej: nova energija, okoljsko čisti transport, čiščenje zraka in vode. Pri vsem tem smo nemočni. Podjetja so zgradila inštitute, vendar inženirjev ni. Ekonomisti so se ob krizi leta 2008 motili, ker so gledali predaleč v prihodnost. Ne spreminjamo se, naš razvoj je retrograden, ob evropskih tendencah doživljamo velik krč: industrijska proizvodnja se je začela zmanjševati šele v drugi polovici 2008, panoga pohištva je celo zadržala svoj delež iz leta 2002, industrija živil in pijač ga je zmanjšala, tudi tekstilna industrija ga je zmanjšala za 24 odstotkov, vendar je z deležem 4,4 odstotka še vedno močnejša od industrije pisarniških strojev, RTV in komunikacij ter optičnih instrumentov, katerih delež se v zadnjih letih kljub svetovnim trendom ne povečuje tako hitro (do leta 2014 za 12,3 odstotka).

Drenovec je pozival k spreminjanju in opustitvi »starih sanj«, vendar so menedžerji svojo rešitev (seveda s pomočjo države) videli prav tam, v preteklosti, za spremembe pa niso imeli ne domišljije ne znanja. Redki so se izvlekli s tem, da so angažirali najboljše oblikovalce.

Vera v kreativne ljudi je sicer tudi nekaj drznega. Do prave razvojne revolucije industrija še ni prišla. So izjeme: v Dallasu je govoril direktor Pipistrela Boscarol, danes največji proizvajalec superlahkih letal na električni pogon na svetu (poglejte na youtubu!). Njegov govor so Američani razglasili za vizionarskega. Takšne vizionarje rabimo! Takšnih podjetij bi morali imeti petsto s po tisoč zaposlenimi (kot je Akrapovič), pa bi bili vodilni v EU.

Ekonomisti niso videli vzrokov, ki so to povzročili, skriti v sistemu samem. Sledimo napredku Avstrije v teh petnajstih letih: njena dodana vrednost na zaposlenega se povečuje, prestrukturiranje je neusmiljeno, patenti za zaščito proti konkurenci cvetijo, delež izvoza visokotehnoloških izdelkov v celotnem izvozu je trikrat večji od našega. In približno isto razmerje boste našli v vseh ekonomskih kazalcih, vse do plač in pokojnin. Izčrpavamo se v iskanju novih poti in usmeritev. Zakaj ne bi v vseh stvareh posnemali Avstrijcev? Zato, ker imajo rezultate. Zakaj na silo iščemo svoje rešitve? Ki so vedno vodile do poloma.

Nekateri upajo, da se bomo zaradi krize spremenili. Jaz pa s številkami dokazujem, da nimamo moči za spremembe. Vizija Slovenije 2050 je invalidna, ker pred tem beži: ne postavlja si nemogočih ciljev. Politika je ne podpira. A prav to je njena naloga. Če tega ne maraš videti, mirno spiš. A to je samo utvara! Nemoč se bo čedalje bolj razkrivala. Vlada komaj gasi socialne stiske zaposlenih v odpisanih podjetjih, z denarjem, ki bi ga morala izkoristiti za vzgojo novih množic inženirjev, razvijalcev, oblikovalcev nove strukture industrije in storitev. To je edina realna pot v novi svet. To pot so zapisali tudi Nemci v svojo Vizijo 2050. Si naša vlada upa zapisati kot cilj prihodnost brez jedrske energije in samo z energijo iz obnovljivih virov?

Igra okrog poseganja države v razmajane nacionalne stebre je samo znak zmede. Bistvo reševanja je drugje. Tam moramo odigrati usodni poker za radikalno večjo dodano vrednost, za podjetja nove generacije z eksplozivnim inovacijsko-razvojnim potencialom, za delovna mesta, ki bodo vsem ustvarila evropske plače in pokojnine. Drenovec je pred desetimi leti napisal, da od nobenega politika ali ekonomista ni slišal, da je visokošolsko izobraževanje problem. Moram ga dopolniti: nihče ni šel po sledi vzrokov za nizko produktivnost, ki so skriti na drugi, senčni strani univerz, v sivem področju, ki ga prav imenovani poznajo samo iz knjig, ne pa iz lastnih izkušenj.

To je tista idiotska dilema, kako rešiti uganko: prestrukturiranja ni, ker ni inženirjev, ali narobe: inženirjev ni, ker ni prestrukturiranja. Začarani krog! Kdo bo to presekal na vrhu? Ministrom je najlažje ponavljati fraze njihovih predhodnikov, ki so krivi za stanje, v katerem je država, ki se ni spremenila in se tudi ne bo, ker se ne more. Ni še zrela za spremembe.

DR. MARKO KOS