Takrat se tega nisem zavedal: bil sem prepričan, da s Kresom dobro ravnam, da ga imam rad in da ima on rad mene; ampak v resnici sem ga izrinil v neki vzporedni svet, v katerega sem vstopal samo takrat, ko sem imel čas. On ga je imel veliko in jaz zelo malo. Še dolgo v zrela leta se mi je dozdevalo, da ljudje, ki ravnajo s psi kot z družinskimi člani, pretiravajo; ko je moji prijateljici poginila psička in je več mesecev žalovala, kot bi ji umrl otrok, se mi je njena reakcija zdela kot krepak korak čez rob normalnega žalovanja. Potem pa sem tudi sam globoko zabredel v območje ljubezni do svojih psov, tako da se mi že besedi pes ali psica zdita slabšalni, kot beseda mačeha za krušno mater ali pastorka za hči nebiološkega očeta, in me že misel, da bosta Evian in Aksel nekoč umrla (ne morem se pripraviti, da bi zanju uporabil besedo poginila), vsakokrat spravi v solze.
Aleksandra je popolnoma slepa in pri vsakdanjem življenju ji pomaga pes vodič. Ta je ne tako dolgo nazaj postal pravica slepih, ki jim pripada iz zdravstvenega zavarovanja. Njen drugi pes Pingo je njen partner dve leti. Od lanske jeseni Aleksandra živi skupaj s slepim prijateljem, njegovim psom Oliverjem in Pingom v Veliki Britaniji. Nima službe in ne študira, pač pa išče delo. Pingo se je hitro privadil življenja v milijonskem mestu in jo vodi povsod: po letališčih, po postajah, po tekočih stopnicah in v podzemno železnico, tudi v Westminstru sta že bila. Na slovensko zdravstveno blagajno se je zato obrnila s prošnjo, da bi svojega Pinga lahko zadržala, morda tudi s prenosom lastništva v tamkajšnjo organizacijo Guide dogs, ki bi ji v tem primeru pomagala pri plačevanju veterinarskih pregledov in nakupu hrane.
Sledila je osupljiva korespondenca.
V prvem pismu so jo podučili, da je ZZZS njenega psa nabavil in izšolal s pomočjo javnih sredstev, ki jih morajo upravičevati. Prenos lastništva na tujo organizacijo ni mogoč. Možen bi bil odkup, vendar bi bilo treba izvesti javno dražbo, in lahko bi se zgodilo, da bi psa odkupil kdo drug, ki bi ponudil višjo ceno. Verjetno tudi ni pripravljena plačevati visoke vrednosti psa, ker ga lahko v Angliji dobi brezplačno. Pingo tudi ne more ostati njen pes vodič, ker ni več slovenska zavarovanka in nima več pravice do njega. Zato ga mora ZZZS-ju vrniti. Določili so ji osemdnevni rok, v katerem mora sporočiti dan in uro prihoda na letališče v Slovenijo, kjer se bo opravila predaja psa in pripadajoče opreme.
Iz naslednjih pisem je razvidno, da so bili pri njih udeleženi znani slovenski kinologi, ki pri šolanju psov vodičev sodelujejo z ZZZS. Ker internetno pošiljanje dopisov tu in tam razkrije tudi kakšno izmenjavo sporočil med člani komisije, se njihov odklonilen, domala borbeni odnos do Aleksandre razkriva v naslednji opazki: »... upajmo, da bo tole vzela zares…« Kako lahko kinolog, ki piše članke o prijateljstvu med človekom in psom, izreče tako nizkotno presojo o slepi osebi – ki zaradi omejitve živi v še posebej tesni zvezi s svojim psom – da verjetno ne bi hotela plačati visoke cene za psa, če drugega lahko dobi zastonj? Poznam veliko lastnikov psov in tudi sam sem med njimi, ki bi za svojega psa, če bi jih izsiljevali, ponudili kakršnokoli ceno. Mednje spada tudi Aleksandra, saj je ljudem z blagajne odgovorila, da želi Pinga odkupiti na javni dražbi in da jih prosi za izklicno ceno, da se lahko ustrezno finančno pripravi.
Sledil je odgovor, ki je zanikal prejšnjega. Odkup psa na javni dražbi v Aleksandrinem primeru ni mogoč, saj je njen pes še v delovni dobi. ZZZS ga sme prodati na javni dražbi šele takrat, ko ga nihče več ne potrebuje (beri: ko je amortiziran!). Zato mora psa vrniti. Za nameček so ji še zapretili, da je osemdnevni rok, v katerem je morala sporočiti dan in uro prihoda na letališče v Slovenijo, že potekel.
Obupana Aleksandra jim je odgovorila, da ne more razumeti, da ljudje, ki so strokovnjaki kinologi, obravnavajo Pinga kot tehnični pripomoček, ki ga je mogoče zamenjati tako kot belo palico za slepe. »Žalostno je, da so… ti ljudje lahko tako kruti in da želijo razdreti moje in Pingovo partnerstvo… V enem od prejšnjih pisem ste izrekli precej neokusen komentar, češ da v Združenem kraljestvu tako ali tako lahko dobim drugega psa vodiča zastonj. Na to želim odgovoriti in povedati, da imam Pinga zelo rada. Pingo zame ni le 'tehnični pripomoček', ampak je moj sodelavec in družabnik.«
Pisma zdravstvene blagajne razkrivajo uradniško razkazovanje premoči, pomanjkanje empatije in dlakocepsko izrabo zakonov ter pravil z izključnim namenom, da državljanu ne bi ustregli. Neverjetno je, da strokovnjaki za pse obravnavajo živo bitje, človekovega prijatelja, kot tehnični pripomoček z življenjsko dobo in kažejo popolno brezbrižnost do tega, da bodo šibkejšega sočloveka s svojimi odločitvami potisnili v duševno in socialno stisko. Ali bodo ti ljudje nekemu drugemu posamezniku, ki bo prenehal biti njihov zavarovanec, izruvali tudi srčni spodbujevalnik ali kolčno protezo? In če mislite, da je ta primerjava pretirana – če bi moji družini odvzeli mojo Evian, bi se počutili, kot da so nam iztrgali kos srca.
Seveda je možna drugačna odločitev; taka, ki bi bila Aleksandri v korist. Za to pa sta potrebni modrost in volja za tolmačenje predpisov v korist ljudi, ki so v stiski, ter nekaj poguma za odobritev izjem, dokler pomanjkljiva določila ne bodo dopolnjena. Ampak – ali je to mogoče v državi, kjer mora šele mednarodno sodišče opozoriti, da zaradi stotih evrov človeku ni dopustno zapleniti hiše?
