Družbena omrežja imajo veliko večji vpliv na naša življenja, kot jim ga pripisujemo. Za facebook, ki ima največje število uporabnikov, ki objavljajo fotografije in mišljenja, delijo svoje aktivnosti in opevajo svoje dosežke, nekako že velja, da se dogodek ni resnično zgodil, če o tem ne ve vsaj 500 prijateljev na facebooku. Zato ni presenetljivo, da se na internetu že kmalu po rojstvu znajdejo tudi fotografije novorojenčkov, saj se rojstvo otroka zdi večini staršev najpomembnejši življenjski mejnik, ki ga je treba in ga je vredno deliti s prijatelji.
Zakaj starši čutijo potrebo po objavi fotografij otrok, smo poskušali izvedeti v spletni anketi, v katero smo vključili 40 staršev. Kar 31 od teh jih je na facebooku že objavilo fotografije svojega otroka, skoraj polovica že pred njegovim prvim rojstnim dnem. Število objavljenih fotografij je bilo v 90 odstotkih manjše od dvajset. Razlogi za objavo so različni. Nekaj staršev o razlogih in posledicah sploh ne razmišlja, nekaterim je to preprosto všeč in so ponosni na otroke, nekateri jih objavljajo zato, da bi fotografije videli tudi sorodniki in prijatelji, s katerimi se ne vidijo pogosto. Ena izmed anketirank pa pravi, da je facebook del njenega življenja: »Veliko raje objavim vsake toliko kakšno prisrčno fotografijo in spremljam druge ljudi – saj je Facebook temu tudi namenjen – kot pa da bi brez objav hinavsko preverjala, kaj počnejo drugi.«
Otrokova zasebnost
Nekateri starši fotografije objavljajo zelo redko in še te tako, da se obraza ne vidi. Spet drugi, ki fotografij ne objavljajo, menijo, da je treba varovati tudi otrokovo zasebnost. Zavedajo se, da ko se nekaj enkrat pojavi na internetu, tam tudi ostane. Prav tako menijo, da brezglavo objavljanje fotografij in zapisov pri osebah, ki so na njih, ni zaželeno.
Nasprotno starši, ki fotografije objavljajo, na posledice, ki jih zaradi objave doživlja otrok, zvečine ne pomislijo.
Večini otrok je bilo neprijetno že pred razmahom sodobne tehnologije, ko so starši doma kazali albume s fotografijami sorodnikom in prijateljem. Zdaj se ta krog z nekaj deset bližnjih širi na nekaj sto ali tisoč »bližnjih« prijateljev. Starši pa pozabljajo, da bo otrok nekega dne odrasel in bo iskal službo. Ne pomislijo, kaj si bodo mislili delodajalci, če bodo na facebooku našli njegovo fotografijo, ko sedi na kahlici?
Velika skrb odraslih je tudi vprašanje, kdaj pustiti otroku, da sam objavlja na splet in kaj se bo zgodilo, če bo objavil nekaj, kar tja ne sodi? Njihovo skrb povzroča želja, da bi ga zaščitili, hkrati pa se pogosto ne zavedajo, da z objavljanjem fotografij počnejo enako tudi sami. Res je, da se pri izbiri fotografij zvečine odločajo bolj preudarno, a je njihov otrok kljub temu »žrtev« radovednih oči javnosti in mu največkrat ni všeč, da se objavlja pomembne ali zasebne dogodke iz njegovega življenja. Poleg tega pa z neprestanim objavljanjem fotografij otroka ne učimo, da naj uživa v lepih trenutkih in stvareh, ki pridejo z njimi, pač pa da je pomembno, da se nasmehne za fotografijo, da lahko drugi ljudje vidijo in ocenjujejo njegovo srečo. Že tako je sram v otroštvu zelo prisoten in vsaka, za odraslega majhna stvar, lahko otroku krepko zniža samopodobo. Otroku je denimo hudo že, če mu kdo v šoli ali vrtcu reče, da nima lepih vezalk za čevlje. Zdaj pa si predstavljajte, kako bi se počutil, če bi izvedel, da ga je pol šole videlo nasmejanega na kahlici.
Pri objavi fotografij otrok ne kaže pozabiti niti na temnejšo plat spleta, saj obstajajo tudi ljudje, ki izkoriščajo in zlorabljajo fotografije, osebne podatke in še marsikaj drugega. In teh ni malo. Zato se je treba, preden objavimo kakšno fotografijo, vprašati: ali je število všečkov in zavisti res vredno, da ta fotografija nekoč otroku potencialno poslabša ali celo uniči življenje?
