»Če veliko pričakujemo od živali, jim moramo tudi veliko ponuditi. Lepo je videti zadovoljne, mirne živali,« pravi 29-letni Toni Kukenberger iz Zgornjih Ponikev pri Trebnjem, ki mu je Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije za lansko leto podelila naziv inovativni mladi kmet. Preusmeritev konvencionalne v ekološko prirejo in predelavo mleka ni bila naključna, prav nasprotno. Skorajda ni stvari na 35 hektarjev veliki kmetiji z 20 kravami molznicami, ki ne bi imela za sabo premišljene, zavestne odločitve mladega kmeta. »Absolutno sem prepričan, da je ekološko kmetijstvo bistveno prijaznejše do živali, narave in ljudi kot konvencionalno. Tudi kupci vse bolj iščejo kakovostne ekološke izdelke.«
Temeljito premišljena odločitev
Ko je končeval študij zootehnike, je razmišljal, kaj narediti s kmetijo, ki jo je prevzel od starega očeta. Že desetletja so bile na kmetiji krave, trideset let so mleko oddajali v mlekarno, a zaradi neugodnih razmer na trgu dohodka skorajda ni bilo, vse je šlo za stroške. Leta 2011 pa je padla odločitev. »Ker smo že imeli vzpostavljeno prirejo mleka, je bilo nadaljevanje v smeri mlečnih izdelkov logično. Sicer smo že prej razmišljali o tem, ampak nismo imeli delovne sile, kajti sirarstvo je zelo intenzivna panoga.« Z očetom sta na kmetiji zaposlena za polni delovni čas, mati za polovičnega. Dela je veliko, a dohodki za zdaj še ne omogočajo novih zaposlitev.
Tonijev delavnik se začne okrog pete ure zjutraj in le redkokdaj se konča pred osmo zvečer, nekaj prostih uric je le ob nedeljah. »Povsod so plusi in minusi, v vsaki dejavnosti in vsaki službi. Ampak za nekaj se pač moraš odločiti in hkrati vedeti, da odločitev za sabo potegne tudi nekatere neprijetne stvari, ki jih moraš sprejeti,« pravi Kukenberger. Hkrati se zaveda, da mu brez podpore, zaupanja in pomoči družine ne bi uspelo.
Ekološki siri, jogurti, seneno mleko…
Leta 2015 je kmetija prejela ekološki certifikat za mleko in mlečne izdelke, lani tudi certifikat za seneno mleko. Vsaj polovico leta njihove krave molznice tradicionalne rjave pasme preživijo zunaj, na paši, pozimi pa v hlevu, kjer jedo izključno seno, pridelano na lastnih travnikih, le nekaj malega jih kot dodatek hranijo z žiti. Kot pojasnjuje Kukenberger, je mleko krav, ki ne jedo silaže, bistveno bolj kakovostno, ima več nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov. »Naša kmetija ne more delati za količino, zato pa delamo butične izdelke in ustvarjamo visoko dodano vrednost. Le tako lahko preživimo.« Če kakšna serija izdelkov ni optimalna, ne gre v prodajo. »Sam sebi moraš biti najhujši inšpektor, šele potem lahko imaš dobre rezultate.«
Pridelajo 120.000 litrov mleka na leto, več kot tri četrtine ga predelajo v dvajset različnih vrst sira, skute, jogurtov in drugih izdelkov, preostalo še vedno oddajo. »Zmeraj pazim, da naredimo toliko izdelkov, kot jih prodamo,« dodaja. Pa bi lahko prodali še mnogo več, a jim zmogljivosti domače sirarne in zorilnice tega ne omogočajo. Zato je bila tudi odločitev o gradnji nove sirarne, ki naj bi jo odprli jeseni, še ena logična poteza.
Krave pomolzejo kar na pašniku
Njihovi pašniki so tik drug ob drugem, kar jim precej olajša delo, tako stroškovno kot logistično. Da pa živali ne ženejo dvakrat na dan v hlev na molžo, si je Kukenberger zamislil in izdelal mobilni molzni stroj. Tako krave pomolzejo kar na paši. »Molzišče je narejeno za štiri krave naenkrat. Enak sistem imamo v hlevu, da krave nimajo stresa z navajanjem na nov sistem. Kajti če so živali živčne, nemirne, ne moreš normalno delati, proizvodnja pade, posledično je manj prihodka.«
Prepričan je, da lahko najvišjo možno kakovost izdelka dosežeš le, če si delu popolnoma predan. »Ko se enkrat odločiš za samostojno podjetniško pot – saj kmetijstvo ni nič drugega kot podjetništvo – moraš vedeti, da če se boš trudil biti čim boljši, boš lahko od tega živel. Če pa boš ostal v nekem povprečju, te bo trg sam izločil.«
