Sodobni čas od človeka terja privlačen telesni videz. Ljudje mislijo, da jim bo želeni videz prinesel zadovoljstvo. Da bi to dosegli, poskusijo z različnimi dietami, ki obljubljajo čudeže.
»Ko posamezniku uspe nekoliko znižati težo na tehtnici ali zmanjšati obseg pasu, mu to prinese kratkoročno zadovoljstvo. To nadaljuje, saj želi izgubiti še nekaj kilogramov ali pridobiti še nekaj več mišične mase, dokler s težo in videzom ne postane preobremenjen in se ukvarja samo še s tem, pri tem pa začne zanemarjati svoje socialno življenje, družbo, izogiba se dogodkom, kjer je na voljo hrana, in podobno,« genezo motenj hranjenja razloži Anja Murovec, prostovoljka pri društvu Svetovalni svet, kjer pomagajo ljudem, ki imajo težave s hrano ali so že razvili motnje hranjenja.
Stare in nove motnje
Najbolj znane motnje hranjenja so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje, manj znani pa sta novejši motnji ortoreksija in bigoreksija. Pri prvi gre za preobremenjenost z zdravo prehrano, pri drugi pa za preobremenjenost z mišičastim telesom. »Ni problem samo prehrana, ampak tudi telesni videz, saj ljudje za to, da bi to dosegli, pogosto pretiravajo s telesno vadbo,« pojasnjuje Murovčeva.
V društvu največkrat iščejo pomoč ljudje, ki trpijo zaradi kompulzivnega prenajedanja, kar pomeni, da ob eni priložnosti pojedo ogromno hrane. Ti ljudje v nasprotju z na primer ljudmi, ki so razvili anoreksijo, niso življenjsko ogroženi in njihovo prenajedanje vodi v povečano telesno težo, vendar jih motnja zelo ovira v življenju. Ljudje z anoreksijo pa so življenjsko ogroženi in pogosto potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Pri ljudeh, ki so razvili motnje hranjenja, se te pogosto menjujejo: obdobju stradanja lahko sledi obdobje prenajedanja in bruhanja, zato strokovnjaki govorijo o spektru motenj hranjenja. Pri motnjah hranjenja hrana ni več hrana, ampak človek v hrani išče uteho. »Pri kompulzivnem prenajedanju na primer ekstremni vnos hrane človeka pomiri in tega vzorca ne more več prekiniti,« pojasnjuje sogovornica.
Namesto dva kilograma jih izgubijo 20
Ljudje, ki so bolj nagnjeni k razvoju motenj hranjenja, imajo posebne osebnostne lastnosti, razlaga Murovčeva. Zanje je značilno, da imajo nizko samopodobo, so perfekcionisti, nezadovoljni so sami s sabo in svojim življenjem ter iščejo nekaj, da bi bili bolj zadovoljni. Pri ljudeh s takimi značilnostmi so diete lahko sprožilni dejavnik za motnje hranjenja. »Ko jim uspe shujšati dva kilograma, so zadovoljni in si rečejo, da bi shujšali še dva kilograma, in tako naprej. Tako se lahko zgodi, da iz nedolžnega hujšanja izgubijo 20 kilogramov.« To je zato, ker dobijo občutek, da z nadzorom nad hranjenjem nadzorujejo tudi svoje življenje. »Ne znajo se postaviti zase in jim je lažje jesti oziroma ne jesti,« pojasnjuje sogovornica.
Anja Muravec se strinja, da je danes veliko ljudi pretežkih, a svetuje, naj se hujšanja lotijo preudarno: predvsem naj hujšajo samo tisti, ki so zdravi, s strokovno pomočjo in tako, da nezdravo prehranjevanje postopoma spremenijo v zdravo prehranjevanje. V društvu tudi opozarjajo, da ni nič narobe, če človek ne ustreza trenutnim lepotnim idealom: »Težko je slediti idealom, ki jih narekuje družba. Ali boš temu podredil življenja ali pa se boš sprijaznil sam s sabo.«
Nekateri ljudje brezglavo sledijo kar vsem dietam ali nasvetom za zdravo življenje, ki jih najdejo po revijah ali spletu. Pritisk zdravega načina življenja je tako velik, da je težko obdržati distanco. »Že vera v zdravo prehrano se začne s tem, da je danes zdravo samo še sadje in zelenjava,« ugotavlja Murovčeva. »Če ješ samo jabolka in brokoli, veljaš za zdravega, posledice pa so enake kot pri anoreksiji. Veliko mladih fantov je tudi obsedenih s fitnesom, a se to nikomur ne zdi problematično,« opozarja na slabo prepoznavnost sodobnih oblik motenj hranjenja.
Motnje so ozdravljive
Murovčeva ve, kaj govori, saj je tudi sama izkusila anoreksijo. Začelo se je pri 16 letih, ko je zaradi lepotnih idealov začela slediti »čudežnim« dietam: »Jedla sem samo jogurt z nič odstotki maščobe, ker so to jedle vse prijateljice,« razloži. To jo je pripeljalo do teže 37 kilogramov in štirimesečne hospitalizacije na Pediatrični kliniki. »Pomembno mi je bilo samo to, da teža pada, drugo me ni zanimalo,« se spominja. Te občutke primerja z zasvojenostjo. Potrebovala je osem let, da je hrana nehala biti pomembna – a šele takrat, ko je uredila druge stvari v svojem življenju. »Ko sem postala zadovoljna z drugimi vidiki svojega življenja, se je motnja hranjenja uredila v enem letu,« pojasnjuje sogovornica.
Oseba, ki trpi za motnjo hranjenja, mora sprejeti, da stvari ne morejo biti vedno popolne in da vsega ne more početi stoodstotno. »Motnje hranjenja so ozdravljive pod pogojem, da urediš odnose z drugimi ljudmi, do sebe, da se znaš umiriti in najdeš stvari, ki ti dajejo občutek zadovoljstva in nadzora nad življenjem. Verjamem, da ima vsakdo moč, da to premaga, a mora v to vložiti veliko volje in truda,« sklene Anja Murovec.
