»Nedavna raziskava na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol je pokazala, da premalo spijo že osnovnošolci. Premalo spijo predvsem med tednom, konec tedna pa pogosto poskušajo primanjkljaj nadoknaditi. A spati na zalogo ne da, ne za nazaj ne za naprej, opozarja asist. dr. Barbara Gnidovec Stražišar iz Centra za motnje spanja otrok in mladostnikov v Splošni bolnišnici Celje, ki je edini center za celovito obravnavo motenj spanja otrok pri nas.
»Otroci potrebujejo več spanja kot odrasli zlasti zaradi vpliva spanja na spomin, na učenje in dnevno delovanje,« razloži somnologinja. Raziskava je potrdila, da premalo spijo že nekateri desetletniki, najstniki pa v povprečju komaj dovolj. Ker se spanja ne da nadoknaditi, si s podaljševanjem spanja konec tedna le še dodatno pokvarijo spalni ritem. »Prav neurejenost spalnega ritma postaja največja težava mladostnikov, ki biološko postanejo sove,« opozarja Gnidovec-Stražišarjeva. »Zaradi številnih obveznosti gredo zvečer vse težje dovolj zgodaj spat, da bi lahko zjutraj dovolj zgodaj vstali za nove obveznosti. Za njihov zmedeni ritem lahko krivimo tudi neprilagojen šolski sistem, ki prav najstnikom nalaga največ predur. Zaradi njih morajo med tednom vstajati še bolj zgodaj. Za konec tedna pa vse bolj podaljšujejo spanje v jutranjih urah, pogosto kar do kosila. Starši jih pri tem večinoma spodbujajo, saj si želijo, da bi se otroci naspali. A ta zamik oziroma podaljševanje spanja še dodatno povečuje neusklajenost z notranjim biološkim ritmom. Še več, zaradi podaljšanega spanja konec tedna med tednom otroci še manj spijo,« je jasna Barbara Gnidovec Stražišar.
Najpogostejša nespečnost
Med 90 znanimi motnjami spanja jih je nekaj značilnih prav za otroško obdobje. V različnih starostnih obdobjih otrok srečujemo različne motnje spanja, najbolj univerzalna pa je nespečnost. Najpogostejša vzroka nespečnosti pri otrocih sta neustrezna higiena spanja in vedenjska nespečnost, ki se kaže z oteženim večernim uspavanjem in pogostim nočnim prebujanjem.
Posledice pomanjkanja spanja so vidne v telesnem in kognitivnem razvoju. V spanju se namreč izločajo hormoni, tudi rastni hormon. Novorojenček prespi približno dve tretjini dneva, kar daje slutiti, da ima spanje pomembno vlogo pri zorenju možganov. V nekaj mesecih se potreba po spanju zmanjša na 15 ur, desetletni otrok pa še vedno potrebuje okoli deset ur spanja. V najstniškem obdobju se potreba postopno zmanjša na približno osem ur spanja na dan, kolikor v povprečju spimo tudi odrasli.
V obdobju, ko malček začne obiskovati šolo, so dokaj pogoste motnje dihanja v spanju. Zlasti obstrukcijske motnje (smrčanje, hlastanje za zrakom, premori pri dihanju) so pri otrocih popolnoma drugačna bolezen kot pri odraslih. Drugačni so tudi vzroki in zdravljenje. Pogost vzrok za te težave je povečano tkivo žrelnice in mandljev, zato je zdravljenje največkrat operativno. Pri odraslih pri teh težavah ne gre za spremenjeno telesno anatomijo, zato je pri njih prva terapija dihanje z masko.
Nočne more
Ker imajo otroci daljšo fazo globokega spanja, so pri njih pogostejše tudi motnje, ki so povezane s to fazo spanja. Zaradi zbujanja iz globokega spanja so pogoste zlasti parasomnije, zmedenost, nočni strahovi, hoja v spanju. Najpogostejše so nočne more, ki so še zlasti pogoste med šestim in desetim letom starosti. Gre za neprijetne in zastrašujoče sanje, ki otroka zbudijo in ga prestrašijo. Sprožijo jih lahko različni fizični in čustveni pretresi v otrokovem življenju, pa tudi pomanjkanje spanja. Pogosto se zamenjujejo z epizodami nočnih strahov, ki se podobno kot hoja v spanju začnejo nenadoma in so večinoma kratke. »Otrok običajno zakriči, se usede v postelji ali pa začne brezglavo tekati naokrog in odrivati vse okoli sebe. Deluje zelo prestrašen, a se dejanj ne zaveda in ne občuti strahu,« pove somnologinja.
Najstniki imajo pogoste cirkadialne motnje ritma budnosti in spanja, zamik te faze, nereden ritem in zakasnjeno fazo spanja. Tudi narkolepsija je bolezen, ki se začne že v tem obdobju. »V zadnjih štirih letih smo še pred polnoletnostjo bolezen diagnosticirali štirim otrokom, najmlajšemu pri sedmih letih,« pravi Gnidovec-Stražišarjeva in doda, da jim bodo tako lažje svetovali tudi glede izbire poklica in šolanja. Simptome te bolezni danes učinkovito zdravijo, ne pa tudi bolezni.
Pri diagnosticiranju bolezni se najprej temeljito pogovorijo s starši, kakšen je otrokov način uspavanja, prebujanja, kako je strukturiran njihov dan od večerje naprej… S tem odkrijejo večino vzrokov vedenjske nespečnosti ali nespečnosti, ki izhaja iz slabe higiene spanja, pri drugih vzrokih pa sledijo usmerjene preiskave. Otroka se lahko nauči spanja in samostojnega uspavanja, nekaterim staršem, ki jih zelo skrbi, pa razložijo, da je nočno zbujanje normalno. »Ker spimo v ciklusih, se ponoči vsi prebujamo in nihče ne spi neprekinjeno deset ur,« je jasna somnologinja. Pri manjšem otroku so ciklusi krajši in jih je več, saj je njegova noč daljša.
