Pariz je vaša velika ljubezen?

Drži, že od srednje šole naprej. Tako jezik, kot moda, slog… Tudi intelektualni snobizem mi je od nekdaj blizu in sem si ga na neki način dovolila prisvojiti. Gre za način razmišljanja, ko se pač odločite, da na primer neke literature ne boste brali, določenih oddaj ne boste gledali…, ker že veste, da je to izguba časa in da v resnici ne boste s tem dobili nobenega pozitivnega navdiha za vaše življenje. V Parižanki gre tudi za to – večni navdih in nekaj drame.

Pogosto obiščete Pariz?

Manj, kot bi si želela. Ravno zdaj po daljšem premoru načrtujemo družinski obisk. Z možem imava še vedno najljubšo restavracijo Kong na vrhu stavbe na Rue de Pont Neuf nasproti Kenzovega studia. Še vedno imam rada manjše trgovinice na Saint-Germain des Pres in tudi galerijo Lafayette skoraj obvezno obiščeva.

Se je Pariz, njegova duša, v zadnjem desetletju spremenil? Ali morda vi nanj gledate zdaj drugače?

Za Pariz vedno ohranjam romantično predstavo in še vedno kot v filmu Pariz mislim, da je lepo v mestu, kjer si želi živeti velik odstotek ljudi na zemlji. Ali se je Pariz spremenil? Spremenila se je Evropa in edino, česar se bojim za Pariz in njegove prebivalce, je to, da izgubljajo svojo humanistično dediščino, na katero so tako zelo ponosni.

Nemški modni kreator svetovnega formata, Karl Lagerfeld, je dejal, da ni treba biti Francozinja, da bi bila Parižanka. Kako bi vi opisali Parižanke?

Kar je meni najbolj všeč pri njih, je to, da so nekakšna protiutež dekletom iz ameriških resničnostnih šovov, dekletom Kardashian, umetnim nohtom, francoski manikiri, ki v bistvu sploh ni francoska. Skratka, Parižanka je vse prej kot umetna, kajti v Parizu dame še vedno največ dajo na svoj svež videz in to je tudi tisto, kar je meni blizu. Čeprav po drugi strani tudi Parižanke posegajo po botoksu, ga uporabljajo zmerno in pozneje ter tudi takrat skušajo ohraniti čim bolj naraven videz. Tudi razmak med zobmi je nekaj, česar se ne trudijo skriti, popraviti. Skratka, vsako nepopolnost znajo spremeniti v svojo posebnost.

Bi lahko zarisali vzporednice in izpostavili nekaj točk, ki Slovenke ločijo od Parižank?

Zagotovo smo precej bolj olikane. Parižanke niso. Znajo na glas povedati, kaj si mislijo, nikoli se ne zahvalijo. So vzvišene nad vsem in vsakim. Nastopajo v smislu: me prihajamo iz mesta, ki ima bogato zgodovino, ima najlepše stavbe na svetu, je mesto, v katerem si vsi želijo živeti, je mesto mode in lepote. Torej? Za Parižanko je vse ostalo provinca. Dejstvo je, da globalizacija pri slogu briše meje in da zdaj lahko vsaka ženska izbere svoj slog. Tudi pariški. Mislim pa, da smo ženske pri nas veliko bolj praktične. Bojim se samo, da smo se tako kot večina bolj za zgled obrnile k tistim, ki vodijo igro skozi medije in resničnostne šove – na ZDA. Kar je škoda. Parižanke se še vedno bojujejo za to, da je njihov odnos do življenja, sloga, vzgoje, ljubezni boljši. V resnici nam je v osnovi tudi bližji.

So Parižanke odvisne od mode, dajo veliko na svojo zunanjo podobo?

Zagotovo Francozinje nikoli ne boste videli v trenirki. Kot pravi Parižanka, je v njej ne sme videti niti njen osebni trener.

Kaj potem oblečejo, ko trenirajo?

V resnici sploh ne trenirajo. Veliko dajo na svoj videz, ki pa ga na vsak način želijo vsaj javno pripisati materi naravi. Glavna vadba Parižanke je ob baletnem drogu. V knjigi je simpatičen odlomek, v katerem sem se prepoznala. Govori o tem, kako Parižanka kupi letno vstopnico za fitnes, ampak popoldne, ko ob 17. oziroma 18. uri zapusti pisarno, navadno ugotovi, da je utrujena, da nima energije in da potrebuje le družbo prijateljic. Že pol ure po tem sedi ob kozarcu rdečega vina v bistroju ob službi.

Pa vendar, ko se sprehajaš po znamenitih pariških ulicah, vidiš eleganco, prefinjenost pravilno oblikovanih linij ženskega telesa.

Parižanka je ponosna ženska. Zna izpostaviti vse, kar je lepega na njej. Pomanjkljivosti se sicer zaveda, vendar jih čuva zase. O njih enostavno ne govori. Po drugi strani Parižanka tudi pazi, kaj bo jedla. Francoski rogljiček za zajtrk je dovoljen, ampak v resnici one ne pojedo veliko za kosilo, tudi za večerjo pazijo, kaj bodo naročile. Na to temo je prav tako opisan zabaven odlomek v knjigi. Govori o dekletu, ki navadno brska po krožniku in daje vtis, da uživa v hrani, čeprav si navadno z jedilnega lista naroči najslabšo jed, da si zagotovi, da ne bo pojedla nič. Ravno tako Parižanke spijejo veliko penine, ki pa jo, čeprav se zdi bogokletno, mešajo s kockami ledu.

V knjigi se Parižanka na precej diskreten način predstavi tudi kot ljubimka.

V neki drugi knjigi sem prebrala, da je seks za njih telovadba in tudi razlog, da imajo ljubimce. V Parižanki se pisateljice dotaknejo te teme, ponudijo nasvete, kako varno oziroma prikrito speljati ta odnos.

Knjiga je v originalu napisana v precej sočnem jeziku. Ste imeli težave s prevodom?

Knjigo sem sama najprej prebrala v hrvaščini in me je navdušila. Ko sva se z Valentino Smej Novak, tudi njo je namreč knjiga zelo navdušila, dogovorili za prevod, so avtorice zahtevale, da se knjigo prevaja neposredno iz francoščine, čeprav so prvo knjigo dame napisale v angleščini. Res je jezik zelo sočen, zabaven. Veliko je slenga, ki ga je bilo treba smiselno prevesti, in tukaj je za mano stal poleg Valentine še Luka Novak.

Kaj vam osebno pomeni Parižanka?

Predvsem mi je všeč, da izobražuje mlade ženske o osnovah sloga, družini in tudi o načinu razmišljanja. Parižanka ni oglasni pano, ki na sebe zvleče prestižne blagovne znamke, kar je oziroma je bil trend v državah, ki so imele tranzicijo. V knjigi so zapisani tudi nasveti o negi kože, kako neobremenjeno vzgajati otroke in podobno. Verjamem, da je knjiga napisana za vse ženske. Zanimivo je, da ženske, ki kupijo knjigo, mislijo, da je to trivialna knjiga z lepotnimi nasveti. A ker dobijo veliko več, so toliko bolj zadovoljne. V knjigi dejansko vsaka ženska najde zgodbo oziroma odlomek za sebe, del sebe.