Te dni Majo Kunšič spremljamo v senčni predstavi Virginija Volk, ki jo je v LGL postavil mojster senčnega gledališča Fabrizio Montecchi. Predstava govori o duševni stiski, sestrski ljubezni ter moči umetnosti in domišljije. Socialne tematike so Kunšičevi blizu, saj je v LGL – najprej v lutkovno dramsko šolo – prišla kot študentka socialne pedagogike. Pozneje je razmišljala tudi o specializaciji iz predmeta pomoči z umetnostjo, a ko so jo zaposlili, je to idejo odložila.
Praktični del diplome je opravila v domu za bolne otroke v Šentvidu pri Stični na temo Pravljica in lutka v terapiji, v Domu Malči Beličeve pa so postavili lutkovno predstavo Jazbečar Tobija, s katero so otroci potem uspešno gostovali naokrog. Pred časom je ustvarila tudi avtorsko predstavo Vsi drugačni, vsi čudni po slikanici Drugačen, kjer se je ukvarjala s temo strpnosti. »Lahko gre le za kratko fazo, a je zelo pomembno, če recimo s smehom nekomu pripomoreš k boljšemu počutju. Lahko dobi globlji uvid. Tudi Virginija Volk sporoča, kako lahko umetnost pomaga izboljšati razpoloženje. Prav je, da se resnih tem dotikamo tudi v lutkovnem gledališču, otroci naj vedo, da je žalost ravno tako del življenja,« meni Maja Kunšič.
Subtilni in inovativni
Senčno gledališče nas vrže pred preizkušnjo dojemanja realnosti, ob tem tudi odrasli ne ostanejo ravnodušni. »Zdi se mi, da je ljudi v osnovi strah senc; verjetno gre za arhetip črne barve, senc, kamor projiciramo lastne strahove. V Virginiji Volk je izpostavljena še počasnost dogajanja, ki jo je režiser ponudil kot kontrapunkt drvečemu svetu. V takšni predstavi se gledalec lahko umiri in doživi povsem drugačno izkušnjo,« razmišlja animatorka.
Montecchi se ji zdi izjemno subtilen režiser, je pa v našem prostoru malo dobrih lutkovnih režiserjev. Zelo močno poetičnost po njenem nosi v sebi Silvan Omerzu, pa Jan Zakonjšek, s katerim je še posebno rada sodelovala v predstavi Vžigalnik, med mlajšimi jo navdušuje inovativni Matija Solce. Zanjo je ustvaril predstavo Turlututu, za katero potrebuje samo en kovček in nekaj stavkov, ki se jih potem nauči v jeziku države, kamor potuje. In z njo je prepotovala že veliko sveta.
Animator čuti energijo v dvorani, in ko zapušča oder, je lahko napolnjen z njo ali pa tudi izčrpan. Na dopoldanskih predstavah, kamor pridejo samo otroci, opaža, da so ti pri stvari, spontani in reagirajo drugače, kot če pridejo popoldne s starši, kjer so bolj zadržani. Moti jo in se ji zdi podcenjevalno do otrok, da imajo nekateri starši potrebo, da jim med predstavo razlagajo dogajanje na odru. Prepričana je: »Z otrokom se lahko pogovorijo prej ali pozneje, med predstavo pa naj mu dovolijo, da posrka tisto, kar je zanj v tistem trenutku ali na njegovi razvojni stopnji pomembno. Odrasli imamo predsodke in pričakovanja, kako bi neka stvar morala biti videti, otroci pa pridejo v gledališče še čisti in iskreni. Dobro je, če se pri izbiri predstave upošteva priporočena starost; naše gledališče ponuja velik razpon predstav, tudi za tiste najmlajše, denimo lutkovna zazibanka Lučka, grah in pero avtorice Katje Povše je primerna za otroke po prvem letu starosti.«
Dramski igralci in še kaj
V lutkovnem gledališču je med igralci manj ega kot v dramskem gledališču, saj mora animator poleg dramske igre obvladati še druge spretnosti. Lahko je na odru kot igralec, igralec z masko ali igralec z lutko, lahko je skrit na marionetnem mostu pri marionetnih predstavah na dolgi navezavi ali pa je za paravanom pri predstavah z ročno lutko. Pri mimičnih lutkah je lahko oblečen v črnino, čez obraz pokrit s pajčolanom in ga je mogoče le slutiti, kot recimo v predstavi Jake Ivanca Bi se gnetli na tej metli?. Toda najpomembnejša se ji zdi ljubezen do materiala, v katerega je treba verjeti – naj bo to predmet ali zelo sofisticirana lutka. »Treba je ves fokus, energijo usmeriti v to, da material oživi. Če kažeš sebe, lutka umre,« ugotavlja.
Najraje ima marionetne lutke, ki se jih drži pridih arhaičnosti. Takšna predstava je Zvezdica Zaspanka z zelo dolgo tradicijo, pri kateri je zraven že osem let. Včasih sta bila igralec in animator ločena, igralec je pod odrom podajal besedilo, animator pa na mostu vodil lutko. Zdaj to počne sama, saj sodobna tehnologija omogoča, da je ozvočena in je potem vse bolj organsko. »S tem, ko sama govorim, lažje povežem gibanje lutke; če vdihnem, vdihne lutka skupaj z mano. Sama naredim impulz, za katerega sta se prej morala usklajevati dva,« pravi.
V predstavi Kdo je napravil Vidku srajčico je Videk, zdaj bo doživela že 500. ponovitev. Čeprav jo z Iztokom Lužarjem igrata že deset let, se pri marioneti še vedno zgodijo stvari, ki jih ne more predvideti: »Lutke ti ne dopuščajo, da nisi pri stvari, da si površen. Če le malo odplavaš z mislimi drugam, ti lutka to takoj vrne: ali klecne ali se zameštra katera od nitk.« Fokus je potreben pri lutkah kot tudi sicer v življenju, še meni.
