Zasebne zavarovalnice kot prvi vsebinski očitek ob predlogu sprememb zdravstvene zakonodaje poudarjajo, da se ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ukvarja s financiranjem zdravstva, morala pa bi se z njegovo organizacijo. »Zaporedje ni pravo,« trdi direktorica Slovenskega zavarovalnega združenja Maja Krumberger.
Po njenem mnenju je mreža zdravstvenih ustanov v Sloveniji pregosta, zato naj bi preslabo izkoriščali prostore, opremo in zaposlene. To je lahko, zaradi pomanjkanja prakse zdravnikov, celo nevarno, dodaja. »Rojstev je manj kot nekoč, porodnišnic pa je prav toliko.«
Pri (ne)izkoriščenosti zmogljivosti je sicer treba upoštevati tudi ceno materiala. Tit Albreht iz nacionalnega inštituta za javno zdravje opozarja, da so v primerjavi z drugimi državami v Sloveniji čakalne dobe najdaljše pri operacijah, za katere so potrebni dragi materiali, kot so zamenjava kolka in kolena ter širjenje srčnih arterij. Torej gre za vprašanje denarja.
Kljub temu tudi Albreht v ministričinih zakonskih spremembah pogreša reorganizacijo sistema. »Morda bi bilo bolje, če bi imeli medicinske centre, ki bi med bolnišnicami na nekem območju razporejali zdravnike,« razmišlja.
Bili bi nadzorniki
Napačno zaporedje oziroma prevelik poudarek na financiranju ni edina pripomba, ki jo imajo zasebne zavarovalnice na delovanje Milojke Kolar Celarc. Verjetno je skoraj enako pomembno, da imajo popolnoma drugačen pogled na to, kako spremeniti financiranje.
Ministrica namerava ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga zdaj zagotavljajo tri zasebne zavarovalnice, Vzajemna, Triglav in Adriatic Slovenica. Ministrica ga ukinja, ker zanj vsi plačujemo enako, ne glede na dohodke, in ker po njenem prepričanju zasebne zavarovalnice preveč porabijo za lastno delovanje. Dopolnilno zavarovanje naj bi nadomestili progresivni prispevki iz neto plače, ki naj bi jih pobirala finančna uprava.
Tudi zasebne zavarovalnice ne trdijo, da je sedanji sistem popoln. Vendar bi financiranje zdravstva spremenile drugače kot ministrica. Zdaj zasebne zavarovalnice samo zbirajo denar in z njim plačujejo, o tem, kaj in koliko se plačuje, pa se z izvajalci storitev in prodajalci materiala in zdravil pogaja ZZZS. Zasebne zavarovalnice si želijo, da bi tudi one opravljale to vlogo.
Kako bi bilo to bolje za paciente, Maja Krumberger utemeljuje na izkušnji z zavarovanji za samoplačniške storitve pri zasebnih zdravnikih, ki so jih začele zasebne zavarovalnice ponujati pred nekaj leti. Zavarovancem po vsaki storitvi v okviru teh zavarovanj ponudijo anketo, v kateri jih vprašajo o izkušnji. To naj bi vplivalo na zdravstvene delavce, da delajo bolj kakovostno in bolj prijazno. »Medtem pa v javnem zdravstvu še vedno kdaj čakaš, da bo kdo stopil skozi vrata, na katerih piše, da ne smeš trkati,« pravi Maja Krumberger in dodaja, da zaradi načina financiranja, kot ga predlaga ministrstvo, bolnik ne bo dobil nič boljše ali hitrejše storitve.
Vprašanje je, ali je to tisto, kar je v zdravstvenem sistemu najpomembnejše. »Zadovoljstvo bolnikov je pomembno, ampak največ pozornosti je treba nameniti izidom zdravljenja,« pravi Albreht.
Povečevanje vloge zasebnih zavarovalnic bi prineslo določena tveganja. Če bi se več zavarovalnic pogajalo z izvajalci storitev, bi ti dobili večjo moč in bi lahko dosegli višje cene za svoje delo. Ta nevarnost obstaja tudi v Sloveniji, saj je vsaj na nekaterih področjih zdravnikov premalo.
Ogrožena bi lahko bila tudi solidarnost. Zdaj načeloma vsak plačuje po svojih zmožnostih, storitev pa je deležen glede na svoje potrebe. V mnogih bolj tržnih sistemih pa ljudje koristijo sistem glede na to, koliko so plačali. So sicer tudi tržno usmerjeni sistemi, ki delujejo odlično, na primer nizozemski. Vendar je ta najdražji v Evropi.
