Medtem ko se je šestnajsterica igralcev selektorja Veselina Vujovića za obračun z aktualnimi prvaki Evrope pripravljala v garderobi in na igrišču v Stožicah, sta poškodovana reprezentanta Vid Kavtičnik (koleno) in Darko Cingesar (prepona) obiskovalcem v dvorani ponujala posebno doživetje. Skupaj z bronastima kolajnama z januarskega SP v Franciji sta bila na razpolago ljubiteljem rokometa za fotografiranje, selfije, avtograme, pogovore… Po uri in pol sta se tik pred tekmo preselila med gledalce na tribuno, kjer so bili tudi štirje reprezentanti, ki jih je selektor Vujović določil za »tehnološki višek« za dvoboj z Nemčijo. Poleg poškodovanega Mateja Gabra, z nastopom katerega v domačem taboru niso želeli tvegati, da se stanje sprednje stegenske mišice ne bi poslabšalo, se je Črnogorec odločil, da bodo v vlogi gledalcev tudi njegova klubska soigralca iz madžarskega Picka Szeged, Urh Kastelic in Staš Skube, in Matevž Skok.
Na spektakularni predstavitvi obeh reprezentanc pred tekmo je največji aplavz skoraj polnih Stožic dobil selektor Vujović, kmalu zatem pa od danes že nekdanji reprezentant Uroš Zorman. Ob reprezentančni »upokojitvi« je slovenski rekorder po številu nastopov (225) dobil praktično darilo in rože, od prve sekunde tekme pa igra tretje reprezentance sveta ni bila nič kaj rožnata. Slovenci so prvi zadetek iz igre dosegli šele v deseti minuti (Miha Zarabec), slovenska vratarja pa sta prvo obrambo zbrala šele v 16. (Urban Lesjak). Na nasprotni strani jih je imel Andreas Wolff do takrat že šest, do konca polčasa devet, domačo mrežo pa je pridno polnil kapetan Uwe Gensheimer. Član francoskega PSG, ki je v reprezentanci debitiral prav proti Sloveniji novembra 2005 v Lemgu in je s 623 zadetki rekorder v izbrani vrsti, je v dobrih enajstih minutah petkrat zadel v polno, do odmora pa skupno sedemkrat in je bil skupaj z Wolffom najzaslužnejši za rekordno prednost Nemcev v prvem delu – trikrat plus sedem.
Nemci, pri katerih med šestnajsterico le dva reprezentanta igrata zunaj domovine (poleg Gensheimerja še Tobias Reichmann, ki ga bo po tej sezoni v poljskih Kielcah zamenjal Blaž Janc), kljub visoki prednosti niso popuščali. Ko so takoj na začetku drugega polčasa prvič povedli za osem (21:13), so se mnogi Slovenci in Slovenke verjetno spomnili januarskega SP v Franciji, ko je Vujovićeva vojska na tekmi za bron proti Hrvaški poskrbela za čudežen preobrat in po zaostanku za osem osvojila odličje. A v Stožicah so le redki nepopravljivi optimisti (beri: utopisti) verjeli v ponovitev čudeža iz Pariza, od katerega pa so bili Slovenci v Ljubljani oddaljeni svetlobna leta. Največ, kar jim je uspelo, je bilo le enkrat zmanjšanje na minus šest (22:28 v 53. minuti), tik pred koncem pa so gostje poskrbeli za rekordnih plus deset (32:22) in 13. zmago na 14. medsebojni tekmi, s katero so si verjetno že po polovici kvalifikacij zagotovili neposredno uvrstitev na evropsko prvenstvo na Hrvaškem leta 2018.
Selektor Veselin Vujović je vso tekmo skakal, vpil, preklinjal in dajal navodila igralcem, vendar ni mogel prebuditi svoje zaspane vojske. »Tekmo smo izgubili, še preden se je sploh začela. Lahko bi izgubili za nekaj zadetkov, a da bomo tako poraženi, si nisem mogel zamisliti niti v najhujših sanjah. Odsotnost nekaterih pomembnih igralcev ni in ne sme biti izgovor, po drugi strani pa so bili nekateri fantje z glavami povsem drugje, le pri tekmi ne. V obrambi skorajda nismo naredili resnega prekrška, Nemci so se zlahka sprehajali pred našim golom. Nekateri moji igralci so v obrambi delovali kot počasen posnetek, zgrešili smo veliko čistih strelov, vratarja nista ubranila skoraj ničesar. Razočaran sem, jezen, besen.« Jure Dolenec je bil s petimi zadetki prvi strelec Slovenije, a je bila to zanj slaba tolažba: »To, kar se nam je zgodilo in kar smo pokazali v Stožicah, je sramota, katastrofa. V obrambi smo bili slabi, prav tako v napadu. Nikakor ne najdem nobenih pametnih besed. Čudoviti navijači, ki so pripravili čudovito vzdušje, si seveda niso zaslužili takšne naše predstave.«
