Po gladki zmagi Maribora na tretji finalni tekmi končnice v Litiji, ko je v zmagah povedel z 2:1, se je zdelo, da bodo aktualni prvaki na četrti in prvi odločilni tekmi serijo zaokrožili s še eno rutinsko zmago. A je bila vse prej kot to.
V letih, ko je serijsko osvajala naslove prvaka (petkrat zapored v prejšnjem desetletju, trikrat v tem), je za Litijo veljalo, da je slovenski »futsal dream team«. Po predlanski sezoni, ko se je več nosilcev igre preselilo v Maribor, so tam sestavili sanjsko moštvo, ki je takoj začelo osvajati lovorike. V torek so ob dveh zaporednih pokalnih zmagah ubranili tudi državni naslov in ob Litiji postali šele druga ekipa, ki ji je to uspelo.
To so podatki za statistiko, ki pa skriva mnogo zanimivih podrobnosti, ki so se zgostile v tako rekoč zadnjo sekundo torkove odločilne tekme. Litijani so bili na pragu zmage in potovanja na zadnjo tekmo v Maribor. Zasluženo, pokazali so fanatično borbenost, v ključnih trenutkih so se dotaknili meja »športne pokvarjenosti« ter tu pa tam izkoristili neizkušenost sodniškega para, ki so jima odgovorni zaupali pretežko nalogo. Zdelo se je, da so našli pravi recept, kako zaustaviti vijoličasto zasedbo s kar petimi reprezentanti (Puškar, Fidršek, Fetić, Čeh in Totošković).
Taktična zamisel je slonela predvsem na z vsemi žavbami namazanih Brazilcih Hugu in Matheusu. Vse je govorilo v prid nepričakovanemu preobratu v finalni seriji, ko je v zadnji sekundi Hasanbegović v mrežo preusmeril strel Čeha in poravnal na 4:4. Dovolj so bile že tri serije šestmetrovk: po zgrešenih strelih Duščaka in Matheusa je gol za težko pričakovane počitnice zabil Alen Fetić, sicer tudi aktualni dobitnik zlate žoge. »Mnenja sem, da so najstrožje kazni loterija. Ampak ne glede na to, mi smo zmagali in smo najboljši v Sloveniji.«
