Gre za vizijo nostalgije in zapiranja vase, ki jo je prevzela Macronova tekmica v drugem krogu, Marine Le Pen iz skrajno desničarske Nacionalne fronte. Njeno geslo – On est chez nous (Tu smo doma) – poudarja njeno težnjo, da bi se Francija v svoji nacionalni »samobitnosti« zaprla in izolirala pred svetom ter se tako zavarovala pred »divjo globalizacijo«.

Toda Le Penova ni bila edina, ki se je zavzemala za to politično vizijo. Skrajni levičar Jean-Luc Mélenchon, predsedniški kandidat, ki je končal na četrtem mestu, je tudi utemeljil svojo volilno kampanjo na poenostavljajočem ekonomskem populizmu. Kot Le Penova je na primer obljubil drastično znižanje starosti upokojevanja, ne da bi pojasnil, kako bo to financiral.

Oba sta igrala tudi na karto germanofobije, pri čemer sta se osredotočala na evropsko dolžniško krizo in nemško vztrajanje pri zategovanju pasu. Le Penova Macrona obtožuje, da hoče postati podkancler Evrope pod nemško kanclerko Angelo Merkel, samo sebe pa ponosno razglaša za nasprotje Merklove. Mélenchon trdi, da Nemčijo vodijo individualizem, neoliberalizem in gospodarski interesi starajočega se prebivalstva.

Tudi če bo Macron po pričakovanjih v drugem krogu zmagal, se bo moral odzvati na to, kar je več kot 40 odstotkov francoskih volilcev pripravilo do tega, da so podprli to protievropsko vizijo v prvem krogu. In če hoče okrepiti podporo Evropi, mora razmisliti o tem, zakaj je bila Evropa v preteklosti privlačna – in kako je ta svoj čar izgubila.

Evropa je bila najprivlačnejša tedaj, ko so jo razumeli kot način očiščevanja nacionalnih tradicij od tega, kar je slabo in pokvarjeno. Ko sta se v 50. letih dva zelo stara človeka, nemški kancler Konrad Adenauer in francoski predsednik Charles de Gaulle, odločila, da bosta svoji državi postavila na nove temelje, sta preučila, kako je njuni poveličevani tradiciji spodkopala njuna lastna elita.

Nemčijo je uničil nacizem, ki so ga po Adenauerju mnenju državi vsilili pruski aristokrati in militaristi. V Franciji pa so po de Gaullovem prepričanju elite oslabile državo, preden so po vojaškem porazu glasovale za zrušitev republike.

Drugače kot danes pa zavračanje elit po vojni ni vodilo do tega, da bi se države samozadostno zapirale vase. Nasprotno, de Gaulle je verjel, da lahko Francija svoje globoke zgodovinske rane celi samo z ustvarjanjem trdnih vezi z Nemčijo. Dejal je: »Nemčija je veliko ljudstvo, ki je zmagalo, nato pa bilo potolčeno, Francija je veliko ljudstvo, ki je bilo potolčeno in se je nato v Vichyju povezalo z zmagoslavjem drugega ljudstva.« In prepričan je bil, da samo on lahko prinese spravo med Francijo in Nemčijo, ker samo on lahko »dvigne Nemčijo iz njene katastrofe«.

S krizo evrskega območja pa so se pokazale meje te sprave, prav tako tudi vprašanje nacionalnega propadanja. Nemčija in Francija sta jasno potrebovali druga drugo, toda težko sta druga drugo razumeli. Evropska politika po letu 2010 je bila praktično bilateralna zadeva med dominantno Francijo in še dominantnejšo Nemčijo. Tako kot dogodki leta 1940 je kriza evrskega območja odražala slabo vodenje in slabo presojo, poleg tega so elite obakrat neuspeh dojemale kot izdajo. Tokrat se krivdo pripisuje evropskim elitam pa tudi nacionalnim, ki so prvim dale vsa pooblastila. 

Evrsko območje je postalo območje spora zaradi prisil, ki jih nalaga državam članicam. S poglobitvijo krize je bila enotna valuta občutena kot prisilni jopič in volilci so postajali vse bolj prepričani, da jih bo izstop rešil težav, povezanih z evrom.  

Zanimivo je, da se s tem strinjajo tako dolžniki kot upniki evrskega območja. Seveda se južne članice, vključno s Francijo, čutijo ujete v past scenarija, po katerem bi zaradi majhne konkurenčnosti svojega gospodarstva imele visoko brezposelnost in stagnacijo dohodkov. A ujeta v past se čuti tudi severna Evropa, še posebno Nemčija.

Čeprav jo predstavljajo kot državo, ki ima največ koristi od evrskega območja, so zunanjetrgovinski dobički Nemčije z evrskimi državami veliko manjši, kot menijo mnogi, zlasti odkar južnoevropske države uvažajo manj nemških dobrin. Kar pa vidi veliko Nemcev, so vedno večji dolgovi južnoevropskih držav v sistemu plačil znotraj evrskega območja.

To situacijo, v katero sta ujeti obe strani, lahko razumemo tudi kot različico slavne dialektike gospodarja in hlapca v Fenomenologiji duha Georga W. F. Hegla: obe strani sta odvisni druga od druge. Hlapec ni pripoznan kot povsem polnovreden človek ali kot enak gospodarju in ni svoboden. Gospodar je svoboden, toda ne čuti se pripoznanega kot človek s strani hlapca (ne prizna ga nekdo, ki bi v njegovih očeh nekaj pomenil). Gospodar je ves čas zaskrbljen zaradi krhkosti tega odnosa in zaradi dejstva, da si hlapec gradi alternativni svet vrednot, v katerem ni prostora za gospodarja.

Zato bi bila naloga predsednika Macrona, da prek podobnega procesa, kot ga je v 60. letih opisal de Gaulle, doseže Heglovo transcendenco. Francija potrebuje Nemčijo kot vzor socialnega tržnega gospodarstva, ki bi bilo sposobno ustvarjati delovna mesta v zasebnem sektorju. Nemčija pa potrebuje Francijo, da bi si zagotovila svoje mesto v svetu, tudi z vidika varnosti.

Omogočiti skladnost teh gospodarskih in varnostnih imperativov je zelo boleče, saj to pomeni soočenje s šibkostjo in napakami iz preteklosti. Toda to je treba storiti. Francija in Nemčija morata spet druga drugo pozdraviti »chez nous«.

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (New Jersey, ZDA).