V iskanju naravnega so Slovenci odkrili tudi kurkumo in kano. Kano sicer že dolgo poznamo kot barvilo za lase, toda odkar je zapovedano naravno barvanje, je povpraševanje po kani naraslo. Odprli so celo frizerski salon, v katerem pri barvanju uporabljajo le kano.
V popolnem svetu bi si kano seveda želeli vzgojiti sami; tako bi bili popolnoma prepričani, da v prahu, ki ga damo na lase, ni kemičnih dodatkov. Kano sicer res lahko gojimo doma, a bi morali zasaditi celo njivo, da bi je imeli dovolj za celoletno barvanje las. Tako je bolje, da kano gojimo le kot okrasno rastlino.
Kana se latinsko imenuje Canna Indica, a nikar ne mislite, da izvira iz Indije. Njena domovina je Latinska Amerika, kjer so jo tisočletja gojili celo kot prehrambeno rastlino, saj so njene korenike užitne. Ima še vsaj dve nenavadni lastnosti: je hermafrodit, se pravi, da ima moške in ženske cvetove na isti rastlini, njeno seme pa je tako trdo, da so ga srednjeameriški Indijanci uporabljali kot strelivo. Tako so vsaj poročali španski kolonizatorji.
Kot rečeno, raste iz odebeljene korenine, s katero se tudi razmnožuje. Zato je za prvo koreniko najbolje prositi koga, ki rastlino že ima na vrtu. Ker izhaja iz toplih krajev, je na vrt nikakor ne posadimo pred ledenimi možmi. Koreniko je treba jeseni izkopati in shraniti v kleti, najbolje v takih razmerah kot krompir. Med letom bo kana ob vročem vremenu zrasla tudi do metra visoko. Iz odebeljenega stebla rastejo veliki in bujni listi, na koncu stebla pa se razvijejo rdeče oranžni cvetovi. Ni pa rečeno, da bo rastlina cvetela vsako leto, saj je v naravi dvoletnica. Zato je najbolje, da posežete po kakšnem od enoletnih evropskih vrtovom prilagojenih hibridov. Tako bo kana leto za letom okras vašega cvetličnega vrta.
Indijski žafran v loncu
Malo drugače je s kurkumo, z latinskim imenom Curcuma longa. Tudi ta raste iz korenik. V naših trgovinah jih sicer lahko občasno kupite na oddelkih s sadjem in zelenjavo. Koreniko razrežite na več delov, tako da bosta na vsakem delu vsaj dve očesi, ter jih posadite v lonec z bogato prstjo, vsaj pet centimetrov globoko. Če korenika ni bila predolgo v trgovini in ni presušena, bo morda odgnala. Kalitev traja nekaj tednov. Mogoče je tudi, da so bile korenike obdelane z zaviralci rasti, da v trgovini ne bi odgnale. Zato je morda bolje, da kupite rastline, ki jih občasno prodajajo v vrtnih trgovinah. Kurkuma ima zelo lepe lila cvetove, zanimive suličaste oblike.
Kurkuma, imenovana tudi indijski žafran, spada v družino ingverjevk in tudi tej rastlini ustreza tropska klima z mnogo vlage in vročine. Zato skoraj ni možnosti, da bi jo gojili na slovenskem celinskem vrtu, razen v rastlinjaku. Najboljša možnost ima kurkuma v loncu, ki lahko poleti stoji na vrtu, pred mrazom pa jo prenesemo v svetel in vlažen prostor, v katerem je vedno vsaj dvajset stopinj. Če ima ustrezne razmere, zraste do metra visoko in tudi, kadar ne cveti, je s suličastimi listi prijetna na pogled. Nikar pa ne pričakujte, da boste v loncu pridelali dovolj korenik kurkume, iz katerih se s sušenjem in mletjem pridobiva začimbni in zdravilni prah. Korenike se sicer dokaj hitro razrastejo, a tako kot pri kani je za večjo količino prahu potrebnega veliko pridelka. Kana in kurkuma sta torej zelo zanimivi rastlini, ki ju lahko bolj za okras kot pa zaradi pridelka gojimo tudi doma.
