Letošnji april je minil v znamenju pozebe. Kakšno je stanje v vaših sadovnjakih?

Tega še ne vemo. Držimo se načela, da v sadovnjakih po pozebi nimaš kaj početi. Rezati nastavke poganjkov je brez smisla. Čez kakšnih štirinajst dni bomo vse pregledali in videli, koliko cvetja in nastavkov je pozeblo in kaj je dejansko ostalo. So pa bolj nastradali nižinski sadovnjaki, tisti bolj zgoraj niso tako prizadeti, vsaj na prvi pogled. Poleg jablan so najbolj nastradali orehi in marelice, hruške manj, ker so že prej odcvetele.

Pozeba je bila že lani. Ste poskušali zaščititi sadovnjake? Letos so strokovnjaki priporočali škropljenje z vodo in aminokislinami.

Lani je bila pozeba 26. aprila, letos pa 20. aprila. To o zaščiti z vodo je larifari. Fizikalno to že zdrži. Če nekaj obliješ in zamrzne, je gotovo notri topleje kot zunaj, ampak problem je v vodi. Kje naj dobim 2 milijona litrov vode, da oblijem hektar sadovnjaka. Mi sploh nimamo vode. Ne podzemne ne nadzemne. Za zajetje potrebuješ toliko dokumentacije, da te vse mine. Poskušali smo narediti vrtino in ugotovili so, da bi bila lahko tam nekje na 250 metrih voda, vendar je velika verjetnost, da je termalna. Te pa ne smemo uporabljati, ker država za njo podeljuje koncesijo le za zdravilišča. Z aminokislinami in najmočnejšim ekološkim škropivom proti zmrzali sem škropil dvakrat. Pa ni nič pomagalo. Zdaj se bo začela bitka, kdo bo glavni, ki mu bo uspelo ministrstvu za kmetijstvo predstaviti in prodati čim boljšo metodo oroševanja. To bo spet ena takšna fina zgodbica, s katero bo zaslužil vsak, le kmet ne.

Kaj pa zavarovanje?

Jabolka sem že imel zavarovana, ampak s tem je tako kot pri hiši. Plačaš polno zavarovanje, kar znese 4000 evrov na hektar, in to takoj. Ni obročnega plačila. Če bi zavarovali vse, je to 20.000 evrov. Ko pa se ocenjuje škoda, se ocenjuje jabolko na način, da rečejo, saj to jabolko bi bilo pa še uporabno za marmelado ali za kis ali za sok, saj je samo malo slabše. In potem to odštejejo. Zakaj pa sem plačal ceno zavarovanja za lepo jabolko? Tu sploh ni računice. Pogodbe imamo vezane fiksno na prodajo, zato ne potrebujemo denarja. Svojim naročnikom moram dobaviti jabolka.

Ali niso stare sorte jabolk, kot so carjevič, krivopecelj, kosmač, mošancelj in druge, bolj odporne proti pozebi in boleznim?

Proti pozebi ni odporno nobeno jabolko. Stare sorte pa so res bolj odporne proti boleznim, predvsem škrlupu. Mi se strogo držimo tega, da ne škropimo svojih nasadov, čeprav imamo registrirano le integrirano pridelavo in ne ekološke. Ampak tudi te »stare« sorte se razlikujejo od starih. Jabolka iz nasada iz leta 2000 in tista iz res starih nasadov se razlikujejo. Carjevič je nekoč v kleti stal do pomladi. Zdaj, če ni v hladilnici optimalna temperatura ena ali celo nič stopinj in brez kisika, ga do januarja ne moreš več prodajati, ker bo zgnil ali bo popolnoma kašast.

Med nasadi imate tudi ovce.

Včasih smo imeli tudi koze, pa jih nimamo več. So izredno pametne živali. Kozel, ki je bil velik in težak, je upogibal veje, koze pa so pojedle vse liste. Ovce po tleh kosijo travo, jo gnojijo, zaradi njihovega topotanja ni nobenih voluharjev. Pravzaprav skrbijo za zaščito nasadov.

Pred leti je Kmetijski inštitut objavil podatek, da čeprav je pridelava jabolk najbolj razširjena sadjarska panoga, povprečen Slovenec poje na leto le 15 kilogramov jabolk, kar pomeni četrtino jabolka na dan.

Veliko napako delajo že šole in vrtci. To vem, ker dobavljam jabolka tudi šolam. Šole naročajo ogromno banan. Banano olupiš in poješ, z jabolki pa je drugače. Kuharice jabolka narežejo in seveda oksidirajo. Otroci tega ne marajo. Če pa že dobijo celo jabolko, ga pojedo le pol, ker ne marajo pečk. Banane so tudi bolj privlačne, ker so iz južnih dežel in zaradi reklam po televiziji. Problem je tudi v tem, ker je večina jabolk iz uvoza. Slovenija je zelo velik pridelovalec jabolk, ampak podatka, koliko slovenskih jabolk pojemo v Sloveniji, nihče nima ali pa se ga ne upa objaviti.

Hočete reči, da gre večina jabolk v izvoz, uvažamo pa jabolka iz tujine?

Seveda. Več kot polovica slovenskih jabolk se izvozi. Mi imamo izredno stroge normative pridelave, zato so naša jabolka bistveno bolj kakovostna kot avstrijska ali nemška. Imamo pa problem, ker jih ne znamo skladiščiti. Poljska ima druge normative kot Slovenija, pa čeprav pravijo, da gre za evropsko zakonodajo. Ampak temu ne verjamem in nihče me ne bo prepričal, da je tako.

Ste eden največjih predelovalcev sadja v tej regiji. Je to bolj donosno kot sama prodaja sezonskega sadja?

Največ jabolk predelamo v kis. Za en liter soka potrebujemo dva kilograma jabolk novih sort ali tri kilograme starih sort. Takšna je razlika. Posušimo pa približno 18 ton svežega sadja. Ne bi rekel, da so posušena jabolka in kis bolj donosni, vsekakor pa pomenijo bolj stabilen prihodek. Ampak pomembno je to, da se obdelujejo zrela jabolka. Iz desetih kilogramov zrelega sadja dobiš le dober kilogram suhega. Ni hudega zaslužka, ampak je dodatna ponudba.

Zakaj je v posušenem sadju toliko žvepla?

Pri nas ga ni niti grama, ker je vse sadje zrelo, lepo narezano, zloženo v leseno sušilnico in sušeno na 55 stopinjah. Ker takšno sadje dobi temperaturni šok, barve ne menja več in ni treba dodajati žvepla.

Pridelujete tudi jabolčno, hruškovo in slivovo žganje. Ali žganje izdelujete iz soka ali tudi iz fermentiranih jabolk?

Na oba načina. Okus žganja pa je približno enak. Še sploh potem, ko dodamo krhlje. Lažje pa je delati žganje iz soka kot iz tropin, ki se pri kuhanju lepijo na dno. Sok pa se ne prime.

Po podatkih carinske uprave, ki opravlja nadzor nad kuhanjem žganja, zanimanje za to obrt upada.

Sami so krivi. Država je požrešna. Trošarine so visoke. 6,60 evra na liter 50-odstotnega alkohola. V diskontu pa imaš vse žganje po devet evrov. Ne moreš konkurirati. Zdaj pa poglejte. Ko skuhaš belo, 50-odstotno žganje, plačaš trošarino. Potem pa vsebnost alkohola zmanjšaš na 42 odstotkov, kot ga prodajamo mi, in moraš še enkrat plačati trošarino ter zahtevati denar za nazaj od prvega plačila, glede na to, koliko žganja si porabil.

Dolenjski sadjevec ni več moderen? Nekoč je bil cenjena blagovna znamka.

Ne da ga ni več, je še prisoten, ampak okusi so se spremenili. Povečuje se zanimanje za sortno žganje.