Kaj pa, če smo kot družba preveč konservativni in nedorasli, nazadnjaški in primitivni? Je mogoče, da ne dohajamo sami sebe in razvoja, ki ga ustvarjamo? Mehke znanosti smo ustvarili mi, s sobivanjem drugega z drugim, s stvaritvijo družbe. A obstajajo starokopitneži, ki nekaterim mehkim znanostim še vedno niti ne priznavajo eksistence. Velika verjetnost je, da bi se njihov odgovor na vprašanje, kaj menite o psihologiji ali sociologiji, glasil, da to ni znanost, ampak navadno nakladaško sranje, ki si ga izmišljujejo ljudje (najverjetneje bi poudaril, da je to maslo mladine), ki nimajo početi nič pametnejšega. Je mogoče, da kot posamezniki še vedno nismo ozavestili lastnega jaza, v katerega bi se lahko poglobili, ga raziskali in spoznali? Ali pa se ga nekateri le tako zelo bojijo, da si tega niti ne dopustijo? Naravoslovne vede raziskujejo fizično, nečloveško podobo naravnega sveta in ga poskušajo pojasniti s pomočjo naravnih procesov. Družboslovje in humanistika pa sta, nasprotno, dosti manj oprijemljivi vedi. Razlagata pojave zgodovinsko-družbenega razvoja in preučujeta človeka. Kako smo lahko manj zmožni in manj uspešni v raziskovanju nas samih (kot posameznikov in hkrati v skupnosti) kot v vedah, ki se ubadajo z naravo, kozmosom, celo abstrakcijo?
Edina razlaga, do katere sem prišla, je kompleksnost človeka. V človeškem rodu je dosti preveč raznolikosti, da bi lahko prišli do zaključkov, spoznanj in zakonitosti take vrste, do kakršnih pridejo naravoslovci. Ljudje nismo dovolj preprosti, da bi o nas lahko napisali neko preprosto ali zapleteno enačbo, ki bi nas vrednotila, definirala, povzela naše bistvo. Imamo preveč spremenljivk oziroma, primerneje rečeno, smo preveliki in preštevilni, da bi lahko kdo prišel do »znanstvenega zaključka« o človeškem bitju, o človeški rasi. Menim, da kljub napredku in razvitosti družbe na vseh mogočih področjih ni človeka na obličju zemlje, ki bi odkril zakonitosti, ki bi razložile naš obstoj, posameznikovo vedenje, delovanje, razmišljanje in mnoge druge kompetence, ki jih premoremo. Pa vendarle si iz glave ne morem izbiti vprašanja… Ali je res mogoče, da si lažje razložimo svetleči se oblak plinov sredi vesolja, milijone kilometrov oddaljenega od nas, kot pa svoje občutke, nekaj tako preprostega in neverjetnega, kot je – sreča?
