Igor Kadunc ni bil nikoli finančni direktor RTV Slovenija, ampak pomočnik generalnega direktorja za poslovne zadeve. Razlika med nazivoma se sicer komu zdi minimalna, ampak je precej vsebinska. Kot direktor imaš pooblastila, kot pomočnik pa jih v osnovi nimaš. Lahko ti jih nekaj odstopi generalni direktor, sicer pa si njegov pomočnik in sodeluješ s podajanjem predlogov v njegovem timu.

Igor Kadunc ni nikoli šel v noben tvegan posel z delnicami, še najmanj na RTV Slovenija. Celo več, takoj po prihodu je predlagal, da se edine delnice, ki jih je RTV Slovenija imela (delnice Probanke in Banke Koper), prodajo. Vlaganje v medvladno organizacijo, kjer je bila jasno razvidna njena dejavnost in visoko pozitivni denarni tok, ni (bilo) špekulacija. Ni šlo za ugibanje o gibanju delnice in morebitnega zaslužka. Šlo je za udeležbo pri pozitivnem uspehu neverjetno uspešne medvladne organizacije Eutelsatigo. Da bo RTV Slovenija iz tega dobila delnice, ki bodo z mnogokratnikom povečale vrednost vložka, ob prvem vložku še nismo vedeli, pri drugem pa se je že nekaj govorilo o tem. Tako tudi nisem prepoznal »borznega potenciala« naložbe, ampak dober poslovni model, ki je lahko za RTV Slovenija zelo koristen. Borznih igric se tudi v zasebnem življenju nikoli nisem šel.

Iz povedanega tudi jasno izhaja, da nikoli ni bil moj namen, da se RTV Slovenija prelevi v finančnega vlagatelja, ampak da se v imenu Slovenije pridruži uspešni medvladni organizaciji. Da bi dodatni denar RTV Slovenija izjemno potrebovala, sem pa res vedel, kajti tedaj je imela po uravnoteženju prihodkov in odhodkov še vedno 10 milijonov evrov nepokrite izgube in popolnoma izrabljeno opremo. Zaslužek, ki se je napovedoval, je bil tako tudi podlaga za najem posojila za nov reportažni avto, kupljen leta 2000, pa za pokrivanje morebitnega plačila prometnega davka, ki je visel na RTV, in še marsikaj. Za katere namene so se prihodki iz vlaganja porabili, je večinoma razvidno iz letnih poročil RTV Slovenija. Od tod tudi izvira izračun višine dosedanjega zaslužka in tako to ni predmet mojih »izračunov«.

Igorja Kadunca ni sodno preganjala še nobena ustanova ali podjetje.

Aleks Štakul me nikoli ni odslovil, ampak mi je dodelil pisarno, računalnik in nič dela … Ja, in res mi je javno očital marsikaj, pa se je potem izkazalo, da njegova pomočnica ni znala izpovedati nobene nepravilnosti, ki naj bi jo naredil v škodo RTV Slovenija.

Res je sicer, da je Računsko sodišče ob reviziji RTV Slovenija izdalo mnenje s pridržkom. Na področju javnih naročil, za katera sem bil pristojen, ni našlo nobenih pomanjkljivosti. Pri načinu izkazovanja nakupov programov v bilancah pa se je res pojavila dilema, ki na samo poslovanje ni popolnoma nič vplivala. Izkazovali pa smo jih tako kot druge javne RTV v Evropi, in tako, kot je predlagal revizor. Za druga področja, od koder poleg omenjenega izvira mnenje s pridržkom, pa resnično nisem bil pristojen in ni mojega imena na nobenem dokumentu, povezanem s temi področji.

Da ne bi nastal napačen vtis glede zapisa, da je »vrednost delnic sicer že padla« pod nabavno vrednost, naj zapišem, da je RTV Slovenija takrat prek vložka v medvladno organizacijo preračunano vplačala za kasneje dobljeno delnico okoli 3 do 4 evre, ob vstopu na borzo leta 2005 je bila delnica vredna 12 evrov, sedaj pa je po padcu vrednosti celo 30 evrov še vedno vredna okoli 20 evrov.

Ja, res sem precej komentiral dogajanje v družbi, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja. In mislim, da moramo biti do potez, ki niso v prid družbi, kritični. Mislim, da je poleg novinarjev to naloga vseh, ki določene tematike ali problematiko morebiti poznamo z drugega zornega kota. Odgovorov, oziroma celo očitkov, je po polemikah ostalo zelo malo … V sklop družbene zavzetosti spada tudi moje sodno nasprotovanje ob dveh primerih imenovanj direktorjev. Recimo izpodbijanje imenovanja Antona Guzeja za generalnega direktorja RTV Slovenija. Šlo je za preprosto vprašanje, kako daleč sme iti organ izbire direktorja pri (ne)upoštevanju v zakone običajno zapisane zahteve »poznavanja dejavnosti«.

Odgovor, ki ga je dalo sodišče, je zdaj nedvoumen: takšno zahtevo lahko organ izbora mirno »povozi«. Nisem torej tožil, da bi postal direktor namesto Guzeja, ampak je šlo za preizkus ustreznosti ravnanja organov, ki se je zame zelo presenetljivo končal. Koristi zase, tudi če bi se sodišče odločilo drugače, ne bi imel. Torej sem ponovno ravnal le v okviru svojega mota: ker mi ni vseeno.

Igor Kadunc, MBA