Že sedmo leto čebele domujejo na strehi Cankarjevega doma in se trudijo za slasten med, s katerim osrednji kulturni hram razveseljuje svoje poslovne partnerje. Prav z naselitvijo čebeljih družin visoko nad asfaltnimi tlemi se je začelo počasi razvijati tako imenovano urbano čebelarstvo v prestolnici. Pionir Franc Petrovčič je navdihnil ljubitelje čebel po mestu in sčasoma so panji dobili prostor še na nekaterih drugih strehah in terasah.
V lanskem, za čebelarje zelo slabem letu, so se jim na medeni poti pridružili tudi v Hotelu Park na Taboru. »Dolgo smo si želeli urediti nekaj na strehi. Toda ne kakšnega lokala, ampak nekaj v duhu naše trajnostne usmeritve,« je povedal Enej Vitrih, vodja marketinga v hotelu, ki je lani pridobil mednarodni certifikat travelife gold. Postali so eden od 1300 hotelov v verigi, ki izpolnjujejo več kot sto trajnostno naravnanih pogojev, in ob tem dobili navdih, da prostor na strehi namenijo čebelam.
Domov bolj ozaveščeni
Dve družini kranjskih sivk jim je pripeljal Gorazd Trušnovec iz društva Urbani čebelar, ki čebelari tudi na vrhu Centra kulture Španski borci v Mostah, med drugim pa v okviru storitve Najemi panj predaja znanje že več kot desetim čebelarjem začetnikom. Tako niti ni presenečenje, da je nad čebelarskim delom in čebelami navdušil tudi Vitriha. »To so res izjemne živali. Kakšen GPS-sistem imajo! Gorazd k sreči rad deli svoje znanje in z veseljem grem vedno z njim k čebelam. Pomagal sem tudi pri točenju medu, pred tem pa nisem bil nikoli niti blizu panja.«
V prvem letu so čebele na Hotelu Park nabrale 26 kilogramov kakovostnega medu, ki so ga hitro porabili za zajtrke in domači medeni sladoled. Ker imajo čebele v okolici stavbe toliko različnih virov paše, je bil med mešan – pri prvem točenju malo bolj cvetlični, pri drugem bolj gozdni. A med ni poglavitni razlog, zakaj na hotelski strehi kraljujeta dva panja. V zelenem hotelu na Taboru želijo krepiti zavest o pomenu čebel v naravi. Vitrih zato redno vodi radovedneže na ogled strehe.
Ponekod v tujini so čebelnjaki na visokih hotelih že uveljavljeni, a le redko se najde kdo, ki je že videl ali slišal za urbani čebelnjak. Sogovornik opaža, da so gostje iz velikih mest zelo odmaknjeni od narave. Ne poznajo niti razlike med čebelo in oso. »Lani sem ameriškemu paru dve uri razlagal o vlogi čebel v ekosistemu. Njim sploh ni jasno, zakaj se mi trudimo. Debelo gledajo, kot da prvič slišijo, kako zelo je za človeka pomembno opraševanje, ki ga opravljajo čebele,« je vedno znova tudi sam presenečen nad neznanjem.
Čebelica Maja ni Slovenka
Hotelski gostje niso vznemirjeni, tudi če slučajno kakšna čebela zatava v njihovo sobo. Po naravi so čebele zelo miroljubne, zato Vitrih na ogled rad popelje tudi otroke. »Povabili smo sosednje šole in vrtce in so z veseljem prišli. Otroci so reševali naloge, nam porisali steno, pobarvali kamne… Otroci mislijo, da so čebele rumene in črne. Zato vedno vzamem v roko kakšno kranjsko sivko in jim povem, da je čebelica Maja nemška, ne slovenska.«
Da se mali obiskovalci res kaj naučijo, se kot vodnik navadno naveže še na druge pomembne ekološke teme. In tako ga je ena izmed učiteljic nekaj dni po ogledu poklicala, ker so ji starši eden za drugim pripovedovali, kako so otroci v trgovini tečnarili, da ne smejo vzeti plastičnih vrečk…
»To so tiste malenkosti, ki štejejo,« je bil zadovoljen Vitrih, ki tudi v zasebnem življenju širi navdušenje nad čebelami. Skušal je prepričati sosede, da bi postavili panje na streho bloka, a ni bil uspešen. Kljub temu je prepričan, da je zdaj čas, da se pri podpori čebelam v mestu podjetjem pridružijo še posamezniki. Za začetek predlaga vsaj ogled strehe taborskega hotela, na katero bo z veseljem popeljal vsakogar. Kmalu bodo na spletu objavili urnik letošnjih ogledov.
