Nova Gorica je pred 70 leti začela rasti in se kasneje polniti zaradi industrije. Tovarne so v mlado mesto vabile delavce. Pohištvena (Meblo, Iverka), avtomobilska (Vozila Gorica), gradbena (SGP Gorica, Final, Solkanska industrija apna) in živilska (Mip) industrija so se naslonile na tedanje obrtniško znanje tamkajšnjih ljudi.
Danes nobeno od omenjenih podjetij ne deluje več, mesto je izgubilo svoj industrijski pečat. Na ostankih nastaja nova kultura manjših podjetij, zasebnih dejavnosti in trgovskih središč. Bo Nova Gorica zmogla preživeti brez industrije? Kaj bomo delali tam čez 70 let, s čim si bomo služili kruh? »Vprašanje za milijon dolarjev,« pravi Edvin Sever, generalni direktor družbe Mahle Letrika, edinega večjega ostanka industrije na Goriškem, ki danes v Vrtojbi zaposluje krepko več kot tisoč ljudi. Je pa prepričan, da bo to okolje še vedno potrebovalo tudi večje delodajalce, ki bodo zaposlovali več sto ljudi. »Ne gre vsega staviti samo na mala podjetja,« meni.
Brez industrije ne bo šlo
Da brez industrije ne bo šlo, pravi tudi Martina Murovec, predstavnica mlade generacije in izvršna direktorica podjetja Arctur, ki s svojim superračunalnikom z Goriškega podpira predvsem italijanske stranke. »Industrija in gospodarstvo nasploh sta gonilni sili, brez katerih tudi druge dejavnosti ne morejo preživeti. Industrija ustvarja delovna mesta, dodano vrednost in vrača denar v prostor. Tukaj imamo še veliko rezerve in veliko dela nas še čaka,« pojasnjuje podjetnica, prepričana, da Nova Gorica na področju gospodarstva še ni naredila vsega. Tudi mlada zagonska podjetja brez podpore industrije ne bodo zmogla popeljati družbe na višjo raven. »Lahko so gonilo prihodnosti in razvoja regije, a brez podporne industrije tega preskoka ne zmorejo. Veliko se jih obrača na nas, ker potrebujejo računalniško moč in podporo pri simulaciji novih izdelkov. Potrebujejo tudi podporo pri izvedbi, prenosu izdelka iz ideje v končni izdelek,« pravi sogovornica.
Kakšna industrija bi torej v prihodnje lahko bila del Nove Gorice? »Prihodnost je v tehnološko intenzivnih panogah, ki vključujejo veliko razvoja in raziskav. To so čiste, zelene panoge. Imamo odlična lokacijska izhodišča za takšno industrijo,« prikima temu, da si nekdanje iverke in drugih težkih industrij v mestu ne želimo in mu jih ne smemo vrniti. Ob vse večjem pomanjkanju tehničnega kadra na slovenski strani pa Sever napoveduje tudi novo prihodnost, ki se je še pred leti zdela neverjetna. In sicer, da bodo k nam prihajali delat Italijani. »Plače v Italiji in na Goriškem se vse bolj približujejo, treba bo razmišljati, da bi izbor kadrov razširili tudi na Italijo. Tudi ta realnost bo hočeš nočeš nekoč prišla,« pravi.
Premalo stavimo na kolektivnega duha
Povezovanje torej? »Izključno povezovanje nas bo gnalo naprej,« se strinja Iztok Bizjak, direktor podjetja Gonzaga, enega od ostankov nekdaj bogate pohištvene industrije na Goriškem, ki danes zaposluje okrog 45 ljudi. »Pred dvajsetimi leti smo kupovali stroje in mislili, da bomo z njimi konkurenčni. Nato smo stavili na inovativne ideje. Na koncu pa prišli do paradoksalnega spoznanja, da gledamo preozko in da to ne deluje. Bistveno premalo imamo občutka za kolektivnega duha,« Bizjak stavi na povezovanje.
V zadnjih mesecih se je v ustih goriških politikov in županov nekajkrat obrnila tudi ideja o prosti ekonomski coni. Posebno župan sosednje Gorice Ettore Romoli si želi, da bi obe Gorici postali območje brez davkov, nekakšna oaza v Evropi. Njegova ideja za zdaj med gospodarstveniki ne žanje pretiranega navdušenja. »Za nas kot multinacionalko to ne bi imelo bistvenega vpliva, mogoče bi pomagalo manjšim in srednje velikim podjetjem,« meni Sever. Skeptična je tudi Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine, ki jo raziskovanje mest ob meji že dlje časa privlači in zaposluje. »Gorica kot unikum, nekakšen distrikt? Lahko, a le če bo ta ideja zrasla in dozorela tukaj v lokalnem okolju, stvari od zgoraj navzdol se ne obnesejo,« meni.