Sklenitev arbitražnega sporazuma je najavljala novo obdobje v odnosih med Slovenijo in Hrvaško. Končali so se nenehni incidenti na tej meji, ki jih je razgaljala in zavračala množica slovenskih protestnih not. Republiki Hrvaški je sporazum zagotovil slovensko podporo za članstvo v Evropski uniji. Podpisani sem si kot sopredsedujoči mešani diplomatski komisiji več let prizadeval za preseganje razlik v stališčih o poteku nekdanje medrepubliške meje in skupaj z našimi mednarodnopravnimi in drugimi strokovnjaki pripravljal elaborat – podlago za znan sporazum Drnovšek-Račan. Ta sporazum je bil parafiran, po potrditvi v državnem zboru pa zavrnjen na hrvaški strani. Ponovno je sledilo obdobje mejnih incidentov, z grožnjo policijskega posredovanja. S prepričljivim vztrajanjem gospoda Pahorja in gospe Kosor ter ob posredovanju evropske komisije sta državi dosegli sporazum za arbitražno presojo spornih mejnih vprašanj. To je bil velik dosežek, priznan tako v Evropi kot v svetu.
Toda podpis tega sporazuma je bil v obeh državah takoj napaden. Mnogi so ga označili za izdajo nacionalnih teritorialnih interesov. V Sloveniji je bil pred ratifikacijo sporazuma zahtevan celo referendum. Na Hrvaškem pa so se ponovno dvignili nosilci zahtev po širitvi hrvaškega državnega teritorija, ne le do Slovenije, temveč do vseh nekdanjih republik. Pri naših sosedih je v politiki in spolitizirani mednarodnopravni stroki prevladovala ocena, da je arbitražni sporazum v nekaterih delih nesprejemljiv (zlasti določilo glede stika slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem). Sporazum je bil sprejet skupaj z deklaracijo, da Hrvaška arbitražne presoje glede morskega stika ne bo priznala (zlagana tolažba za spolitizirano javnost!).
Na opisano stanje v sosednji državi slovenski organi niso bili dovolj pozorni. Jasno je bilo, da politične strukture Hrvaške tega sporazuma niso želele, ker je poleg načel mednarodnega prava morja v postopek presoje vnašal tudi zgodovinske in druge okoliščine za pravično razsodbo (zlasti glede poteka meje na morju). Po umiku blokade in uspešni vključitvi Hrvaške v EU so verjetno sledile mnoge nam neznane aktivnosti za razveljavitev sporazuma, ki ga je Hrvaška sprejela »s figo v žepu«. Na začetku delovanja mednarodne arbitraže je bila razkrita zgolj ena od teh aktivnosti, kontrola oziroma prisluškovanje telefonskemu pogovoru med slovenskim arbitrom in za delo arbitraže zadolženo uslužbenko MZZ RS. Vsebinsko nepomemben (toda prepovedan!) pogovor je sosednja država razpihnila v obsežno predstavo. Sledila ji je hrvaška odpoved sporazuma, ki je povzročal nespečnost mnogim hrvaškim politikom in podpornikom skrajnih mejnih zahtev.
V tej «predstavi« so sodelovale vse hrvaške politične stranke. Tudi padec vlade HDZ in odhod gospe Kosor ter prihod predsednika tako imenovane leve vlade gospoda Milanoviča niso prinesli pomiritve. Naša soseda je sprožila obsežno diplomatsko aktivnost v EU in drugih pomembnejših državah sveta, da bi za svoj enostranski odstop iz arbitražnega postopka pridobila mednarodno podporo. Tudi sedanja nova HDZ-jeva vlada glede »neveljavnosti« arbitražnega sporazuma ostaja pri preteklem stališču. V hrvaškem saboru je bila izrečena celo ocena, da je odpoved arbitraži »stališče najvišjega zakonodajnega organa Republike Hrvaške in da je nad njim le še bog«.
Toda današnji svet ureja in obvladuje (pred bogom?!) še mnogo drugega. Avtonomija oziroma suverenost države in njenega zakonodajnega telesa je praviloma podrejena civilizacijskemu razvoju sveta. To velja tudi za Hrvaško kot članico številnih mednarodnih organizacij, Unije in ustanov. Odnosi v svetu so normirani in obvezujejo vse subjekte, ki v prej omenjene povezave svobodno vstopajo. V ta okvir spadajo tudi vse ratificirane mednarodne pogodbe, torej tudi sporazum o arbitraži. V imenu svoje države ga je podpisala gospa Kosor, danes ugledna kolumnistka tega dnevnika, ratificiral pa ga je hrvaški sabor. Napaka v delu enega od arbitrov v arbitražnem postopku ne more izničiti veljave te svobodno sklenjene mednarodne pogodbe. Arbiter je bil zamenjan, sodišče pa je sklenilo nadaljevati svoje delo.
Vsak svobodno sklenjen mednarodni sporazum, dvostranski ali mnogostranski, obvezuje njegove podpisnike in ne dovoljuje enostranskega izstopa na škodo druge države ali več drugih držav. To je potrdilo tudi arbitražno sodišče in po predhodni oceni vpliva navedene telefonske komunikacije zavrnilo hrvaško zahtevo po razpustitvi sodišča oziroma prenehanju veljavnosti sporazuma zaradi podmene o tako imenovani »okuženosti« arbitražnega postopka. Še manj pa je skladno s pravili mednarodnega prava mogoče podpreti sklep o enostranskem prenehanju oziroma izstopu iz sklenjenega sporazuma. Nesprejemljivost te zahteve potrjuje tudi dejstvo, da je Republika Slovenija že izpolnila glavno obvezo, sprejeto z njim (izrek soglasja za vključitev Republike Hrvaške v EU!).
Letos pričakujemo zaključek arbitražnega postopka in objavo sklepa glede poteka meje med državama. Še tako glasno zavračanje pristojnosti arbitražnega sodišča in odrekanje veljavnosti arbitražnemu sporazumu v svetu mednarodnih odnosov in mednarodnega prava Hrvaške ne more osvoboditi s sporazumom sprejetih obveznosti. V sodobnem svetu nobena država ne more zagotavljati svoje stabilnosti in razvoja z begom od mednarodnopravnih obveznosti, s katerimi se potrjuje kot subjekt mednarodnih odnosov. V medsebojnih pravnih odnosih države EU opazujejo druga drugo in kritično ocenjujejo posamezna ravnanja. Mnoge so hrvaško diplomatsko lobiranje za podporo ničnosti arbitraže že zavrnile. Vse več pa je tistih, ki se glasno zavzemajo za doslednost pri izvajanju mednarodno sprejetih obvez, kot način za mirno urejanje spornih mednarodnih vprašanj. Zato bi slovenska mednarodna stroka, diplomacija in politika morale širiti spoznanje o teh poteh in obveznostih. Slovenija nikakor ne sme dopustiti, da bi mejno vprašanje ponovno preraslo v vzrok zaostrenih meddržavnih odnosov.
Metode političnega delovanja preteklih hrvaških vlad so v Republiki Sloveniji docela prepoznane. Pri vseh podedovanih odprtih vprašanjih iz časa skupne države se je naša soseda izkazala kot neverodostojen partner pri uresničevanju skupaj sprejetih odločitev. Bili smo deležni mnogih prevar. Minula praksa tako kaže številne primere odstopanj od dogovorov v škodo naše države glede poteka meje v obdobju pogajanj in po podpisu arbitražnega sporazuma (zadnji primer: širitev školjčišča v Piranskem zalivu!?). Enako usodo smo doživljali tudi glede drugih odprtih vprašanj. Naj spomnim na zavajanja in ravnanja glede skupnega upravljanja NEK (nuklearne odpadke bi nam najraje poklonili!), pa na neupoštevanje sporazuma glede vračanja dolga varčevalcem (tožbe v nasprotju s podpisanim sporazumom!) in omogočanja izterljivosti kreditov, ki jih je hrvaškim podjetjem dala LB v Zagrebu (njihova izterjava je praviloma zaustavljena na hrvaških sodiščih!), in drugo. Toda tokrat gre za veljaven mednarodni sporazum, sklenjen s posredovanjem evropske komisije in pred vsemi državami Evropske unije. Ta sporazum ne izraža le etike in morale politikov, ki so ga podpisali in zastopali, temveč je zrasel iz temeljnih pravnih načel skupne Evropske unije. Poskus bega od pravnih obvez, sprejetih z njim, pomeni tudi beg od pravnih načel EU in njihovo zavračanje.
Gospa Kosor dobro ve, da njen podpis pod meddržavnim sporazumom ne obvezuje le Slovenije, ampak tudi Hrvaško. Njegova razveza ni mogoča, saj je sklenjene mednarodne pogodbe treba izvajati – to je veljalo že v rimskih časih. To pa velja še posebej v razmerah, ko je ena stran svojo poglavitno obveznost nepovratno že izpolnila. V svoji kolumni gospa Kosor piše o » nesmislih na slovensko-hrvaški meji«. Ko upravičeno poziva k usklajenemu delovanju pristojnih državnih organov za hitrejši prehod schengenske meje, pa se nepričakovano začudi, da »slovenski politiki ne vedo, da je Hrvaška izstopila iz arbitražnega sporazuma in da odločitev iz arbitražnega sporazuma, kakršnakoli že bo, za Republiko Hrvaško ne obstaja«. Če to izrekajo hrvaški politiki, ki v postopku sklepanja sporazuma niso sodelovali in ki so vseskozi nasprotovali njegovi vsebini, je še mogoče najti kanec moralne vsebine v takšnem stališču. To pa ne velja, če gre za osebnost, ki v svojih kolumnah »o staranju« zapisuje nauke, da »staranje omogoča, da smo, kakršni smo, da se ne pretvarjamo in da ne igramo. Da bobu rečemo bob,« in da bi »staranje moral biti čas poštenosti, v katerem bomo vse, kar smo delali slabo, priznali sami sebi«. V kolumni o »pogumnih ljudeh« ocenjuje njihovo izjemnost, ugotavlja pomanjkanje poguma med politiki in svojo misel zaključuje z besedami: »pogumne ljudi pravzaprav vedno občudujem, kadar jih ni strah reči v javnosti, da je na primer cesar gol. To je, da neki ugledni človek sramoti vse nas s svojim blebetanjem, mahanjem z rokami in bedastim šopirjenjem« ter da »samo pogumni ostanejo junaki v spominu narodov in zgodovine«.
Tudi gospe Kosor bi glede na njena (mlada!) leta privoščil vsaj malo poguma, o katerem tako modro razmišlja. Da bi kot podpisnica arbitražnega sporazuma (namesto Slovencem, ki to že vemo!) svojim sonarodnjakom sporočila, da tudi bog ne more odvezati države od mednarodnopravno sprejetih obvez ter da ona ne bo ponavljala neutemeljenega »blebetanja« o nepriznavanju arbitražne presoje ali celo o neveljavnosti tega sporazuma. Mi v Sloveniji bi radi ohranili dober spomin na gospo Kosor, ki je uspešno sodelovala pri preseganju enega najtežjih odprtih vprašanj med državama.
PETER TOŠ, diplomat v pokoju
