»Seveda se veselimo selitve v novo, prostornejšo in bolj sončno hišo, a nam je tudi malo žal, da zapuščamo okolico, kjer smo tako dolgo živeli in kjer se dobro počutimo,« so polni pričakovanj in bojazni hiteli razlagati oskrbovanci, ki so se z dela v varstveno-delovnih centrih v Šiški in za Bežigradom vračali v svoja stanovanja v Jakopičevi ulici. Sončkov kombi jih je pripeljal pred klančino, ki so jo z invalidskimi vozički drug za drugim spretno premagovali v strnjeni koloni. Eni še v bundah, drugi že v kratkih rokavih, vsi pa nasmejani in polni načrtov, kaj bodo delali v prostem času. Ana in Urban sta odhitela na kopanje, spet druge je čakalo napeto branje, nekateri pa so se odločili, da bodo posedeli in poklepetali v jedilnici enega od štirih stanovanj na Novih Poljanah v Ljubljani.
Morda bo prostor tudi za tricikel
»Tukaj smo raztreseni po več stanovanjih, tam bomo pa vsi skupaj v svoji hiši,« je razložila Tinka in dodala, da bodo imeli tudi svoj vrt. »Mogoče pa bom tam lahko imela na parkirnem prostoru tudi svoj tricikel, če bom le premagala klančino, ki je bolj strma kot tukaj,« je modrovala in pristavila, da se najbolj veseli, da bo njena veliko večja in svetlejša soba v pritličju, delila pa si jo bo z najboljšo prijateljico Mojco. Spoznali sta se pred petimi leti na taboru in sta ves čas dobri prijateljici. Tudi mama jo bo lahko v novi hiši še naprej obiskovala kadar koli, saj je Kranj blizu in ni tako daleč, kot je bil Koper, kjer je vsak konec tedna morala za pot domov in nazaj presedeti na avtobusu po pet ur.
»Moj sedanji sostanovalec Tomi bo v novi hiši, ko bo ta konec meseca povsem opremljena in se bomo preselili, bival v sobi skupaj z Boštjanom. Zdaj je v sobi z Boštjanom Natalija, ki pa se veseli, da si bo na Viču sobo delila s prijateljem Gregom,« skupaj razložita zapletene kombinacije novih menjav sostanovalcev Tinka in Natalija. »Boštjan ponoči zelo slabo spi in včasih tako glasno stoka, da me zbudi in ne morem spati,« je povedala Natalija. Boštjanova mama Ana pa je povedala, da ima sin ponoči čedalje hujše bolečine in ga je treba vsako uro obračati; sam se ne more. Doma, kjer preživlja skoraj vse konce tedna, ga obrača sama. Pogosto ga obišče tudi med tednom, prinese kakšen priboljšek in ga odpelje na sprehod. Do nove hiše se bo lahko iz Trnovega vozila kar s kolesom, se že veseli, in doda, da so vsi stanovalci in zaposleni v stanovanjski skupini zelo prijazni. Domov ji ga v prvo nadstropje prinesejo kar na rokah, saj v bloku nimajo dvigala, pove.
Pohvalne besede o zaposlenih in razpoloženju v stanovanjski skupnosti kar vrejo tudi iz 92-letne gospe Primožič, ki prihaja k Tomažu na obisk prav vsak dan s taksijem, ker na avtobus ne more več. »Pol pokojnine gre za taksi, ampak je vredno,« pravi gospa, ki pri več kot devetih križih pomaga Tomaža oblačiti, hraniti in mu prav vsak dan pripravi sveža oblačila in pižamo. »Odkar je na svetu, mu vedno vse sama operem in zlikam,« pove in doda, da živi na Prulah v tretjem nadstropju brez dvigala povsem sama.
Kdo bo s kom v sobi
V novi hiši bosta še naprej živela v isti sobi prijatelja Andreja in Peter, ki sta od nekdaj dobra prijatelja. Andreja za nameček tudi Vič dobro pozna, saj je, kot pravi, tam že živela in se ji ne bo prav nič težko privaditi na novo okolje. »Naši stanovalci so imeli največ pomislekov prav zaradi novega okolja. Tiste, ki so samostojni, so skrbele nove avtobusne povezave, spoznavanje novih lokalov…, prav vsi pa so se največ ukvarjali s tem, kdo bo s kom v sobi,« je povedala Jelka Bratec, vodja stanovanjskih skupin pri Zvezi Sonček. »Odkar so hišo videli, jih najbolj navdušujejo predvsem veliki in svetli prostori,« nadaljuje Jelka Bratec in prizna, da so o hiši govorili že leta, saj je projekt zaradi pomanjkanja denarja nastajal skoraj desetletje. »A se je mestni stanovanjski sklad na koncu zares izkazal in zgradil hišo, ki je v celoti prilagojena in po meri invalidnih oseb.« Za opremo še zbirajo, nekaj je bodo tudi preselili. Predvsem pa bo tam vseh 12 stanovalcev skupaj na enem mestu in zaposlenim varuhom ne bo treba sredi noči krožiti po soseski od stanovanja do stanovanja, poudarja Bratčeva.
Z oskrbovanci sta vedno po dva zaposlena, ki skrbita za vse njihove potrebe petek in svetek. »Delo z njimi me bogati in izpolnjuje. V stanovanjski skupnosti delam že pet let, v Sončku sem delal že kot študent,« je povedal filozof in teolog Stojan, ki je delal tudi že v dijaškem domu in vzgojnem zavodu. »Moje delo je pravzaprav enako, kot če si doma, samo da hkrati skrbim še za druge. Z njimi se družim, jim skuham, jih stuširam, opravim nego…« našteva in doda, da delo z njimi ni nikoli monotono in se ves čas kaj dogaja.
