Evropsko sodišče za človekove pravice je zavrnilo obravnavo tožbe, ki jo je 62-letni Vehbija Hodžić leta 2007 vložil proti Sloveniji, ker ni mogel do 1342 nemških mark in 4106 dolarjev, kolikor je imel na devizni knjižici sarajevske podružnice Ljubljanske banke. Sodišče je obravnavo zavrnilo, ker Hodžić do denarja vmes ni poskusil priti po uradni poti, ki jo od decembra 2015 omogoča Slovenija.
Primer Hodžić je bil v bistvu samo pot do tega, da je sodišče ocenilo, ali ta uradna pot, ki jo omogoča Slovenija, ustrezno uresničuje razsodbo iz primera Ališić, ki je leta 2014 šokirala slovensko politiko. Takrat je to isto sodišče razsodilo, da mora Slovenija izplačati stare devizne vloge hrvaškim in bosanskim varčevalcem Ljubljanske banke, kar bo po ocenah zneslo 385 milijonov evrov. Tokrat slabih novic ni bilo: sodišče ocenjuje, da sta slovenski zakon o uresničevanju razsodbe primera Ališić in verifikacijski mehanizem, ki je bil vzpostavljen, ustrezna oziroma da »izpolnjujeta kriterije pilotne sodbe«. Posebno pomembno je, da je sodišče prepoznalo kot ustrezne obrestne mere, ki jih je za stare devize določil slovenski zakon. To pomeni, da tu novih presenečenj za javne finance ni pričakovati, je ocenil državni sekretar na ministrstvu za finance Gorazd Renčelj.
Prav na obrestne mere se nanaša največ pritožb tistih varčevalcev, ki so že poslali zahtevek za izplačilo. Po podatkih vlade je sklad za nasledstvo doslej izdal 19.600 izračunov deviznim varčevalcem, pritožb pa je bilo 0,8 odstotka ali približno 150.
Tisoč tožb manj
Visoka predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič vidi težo odločitve tudi v sporočilu, ki ga je sodišče poslalo vsem drugim morebitnim nezadovoljnim varčevalcem, ki bi še hoteli tožiti Slovenijo. Pomeni namreč, da bodo morali najprej poskusiti priti do denarja po postopku in pod pogoji, ki so določeni v Sloveniji, šele nato se lahko utemeljeno obrnejo na sodišče. »To posledično pomeni, da bodo vse tožbe, teh je približno tisoč, ki so še vedno proti Sloveniji odprte na evropskem sodišču za človekove pravice iz naslova deviznih vlog, sčasoma črtane s seznama.«
Sodišče v sklepu vendarle dodaja opozorilo, da bo spremljalo dogajanje in da je pripravljeno »spremeniti svoj pristop«, če bi se na dolgi rok pokazalo, da Slovenija zavrača varčevalce zaradi formalnosti, ali če bi postopki trajali predolgo. Tega ni pričakovati, saj slovenski predstavniki prav izpolnjevanje državi zelo neljube razsodbe v primeru Ališić dajejo za zgled tudi drugim, denimo Hrvaški in znanim zapletom okoli arbitražnega sporazuma. »Upamo in pričakujemo, da bodo tudi naše sosede ravnale enako v drugih primerih,« pravi Polak-Petričeva. Dodaja, da Slovenija danes plačuje visoko ceno za pretekle odločitve, ki da so bile sicer dobronamerne, a je mednarodno pravo o njih na koncu povedalo svoje. »Čas je prinesel svoje in iz te lekcije Ljubljanske banke bi se lahko marsikaj naučili,« je dejala.
Še veliko odprtih finančnih vprašanj
Z odločitvijo sodišča denarna vprašanja iz časov SFRJ še zdaleč niso dočakala epiloga. Slovenija je lani pred istim sodiščem tožila Hrvaško za 360 milijonov dolarjev zaradi kršitev pravic Ljubljanski banki, da izterja dolgove od hrvaških podjetij. Odločitev sodišča o tem, ali bo sodbo sprejelo v obravnavo, pričakujejo konec letošnjega leta ali v začetku prihodnjega. Če jo bo, sledi vsebinska obravnava, ki lahko po besedah Polak-Petričeve traja več let. Pred hrvaškimi sodišči so medtem še vedno aktualne tožbe proti Ljubljanski banki in Novi Ljubljanski banki za poplačilo prenesenih deviznih vlog (torej za sredstva, s katerimi je hrvaška država poplačala del varčevalcev podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu). Slovenski predstavniki pa pravijo, da je 385 milijonov evrov bremena, ki je ga je Sloveniji naložilo evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Ališić, nesorazmerno, zato se je treba o njegovi razdeliti dogovoriti v okviru pogajanj o nasledstvu SFRJ.
