»Pride, pride, ampak on vedno zamuja,« so se nasmejali štirje osiveli gospodje med čakanjem na petega sošolca, ki je potrdil udeležbo na 70. obletnici mature. Niso dvomili o tem, ali bo prišel, saj se ta peterica že nekaj let redno sestaja na kosilu. Prav z namenom, da skupaj proslavijo vedno daljše obdobje, odkar so se z maturitetnimi spričevali podali v svet.
Po gimnaziji je šel vsak svojo pot, v zadnjih letih pa so jih spomini na šolanje na realki spet zbližali. Prvič so se sicer zbrali šele 40 let po maturi. »Prej na to ni nihče pomislil, po tem pa sem razposlal vabila na naslove, ki sem jih imel, in spet smo se zbrali v gostilni Čad, kjer smo imeli leta 1947 skromno proslavo mature,« je povedal dr. Henrik Neubauer, nekdanji baletni plesalec, koreograf, režiser, umetniški vodja in profesor, ki je bil v 8. a blagajnik in statističar.
Leta in leta je skrbno hranil seznam s podatki o sošolcih zadnjega letnika, na katerem so imena očetov in njihov poklic, rojstni datumi in naslovi. To mu je zelo pomagalo, da je leta 1987 zbral 15 od 38 nekdanjih sošolcev, ki so se znova srečali ob 50. obletnici mature, po 60-letnici pa so se tisti, ki jih zdravje še ni pustilo na cedilu, začeli dobivati vsako leto.
Ena prestroga, druga premila
Po štirih letih osnovne šole so nekateri 88 in 89 let stari gospodje v I. moško realno gimnazijo v Vegovi ulici vstopili že kot deset- in enajstletniki, drugi pa so se v prestolnico preselili po koncu druge svetovne vojne in zadnja dva letnika izdelali na ljubljanski moški realki. Po sedmih in več desetletjih so seveda mnogi njihovi spomini že obledeli, o drugih vedo celo podrobnosti. »Kaj so nam postregli v Čadu, se spomnite? Ni bilo nobenega velikega slavja. Verjetno smo jedli meso, ki smo ga doma okusili bolj redko, a nismo pretiravali. No, nekateri so s pijačo. Vem, da sem enega iz b-razreda peljal v bolnico,« je pripovedoval dr. Neubauer, ki se je nato bolj po naključju vpisal na medicinsko fakulteto.
Poleg takšnih pripovedi rojenim med letoma 1927 in 1929 vsako leto znova spomin osveži predvsem črno-bela maturitetna fotografija iz 17. junija 1947. Na njej so v treh vrstah zbrani mladci, oblečeni v suknjiče in bele srajce. Nekateri so si okoli vratu nadeli metuljčke, nekaj pa se jih je odločilo celo za kravate, tako da jih je kar težko ločiti od profesorjev. Nikakor pa ni mogoče med množico pripadnikov moškega spola zgrešiti dveh profesoric.
»Zwittlova je bila kemičarka. Bila je zelo stroga, zato je nismo marali. Enkrat smo celo protestirali proti njej. Druga, profesorica Zalaskijeva, je učila ruščino in ni imela nobenega reda. Kar smilila se mi je,« je pobrskal po spominu Inko Gerlanc, priznan inženir elektrotehnike, ki si je že v gimnaziji sestavil radio, da je lahko poslušal švicarska poročila.
Sedem tujih jezikov
Gimnazijsko obdobje je dijakom v šolski stavbi, ki že od leta 1874 služi istemu namenu, minilo precej drugače tudi zato, ker so več razredov naredili v času druge svetovne vojne. »Med vojno je bilo toliko alarmov, da so šolske ure trajale po dvajset minut. To bi si najbrž vsak šolar želel,« se je nasmejal dr. Neubauer. Spomnil se je še, da so morali pomagati pri postavljanju žice, da so imeli okupatorji v realki kasarno, zato so gostovali za Bežigradom in na še nedokončani Plečnikovi gimnaziji.
»Ko sem jaz prišel na realko, smo se morali učiti italijansko. Poleg športa sem imel zelo rad jezike in čeprav so mi nekateri govorili, da naj se ne učim jezika okupatorja, mi je italijanščina dobro šla in pri tem predmetu sem imel najboljše ocene,« je dodal profesor Rado Kočevar, znani alpinist, ki je že takrat plezal. Tudi drugi so se dobro naučili tujih jezikov, dr. Neubauer kar sedmih: »V prvem razredu smo imeli francoščino in srbohrvaščino, potem smo se morali naučiti italijansko, nemško in staro cerkveno slovanščino, po vojni pa še angleško in rusko.«
Kljub vojnim letom so gimnazijska leta vseeno minila razmeroma lepo, se je strinjala peterica, v kateri sta vsako leto še ugledni internist dr. Primož Vidali in Franc Kapus, ki je bil trobentač v Veselih beračih, enem prvih džezovskih ansamblov pri nas. S ponosom so našteli še dosežke številnih drugih uspešnih sošolcev, kar priča o tem, da jim je realka dala dobro podlago za nadaljnje življenje. Zato se še z večjim veseljem vsako leto spomnijo šole, na kateri so po italijanskih in nemških pred 70 leti dočakali jugoslovansko maturitetno spričevalo.
