Na šestem Festivalu oranžnih vin v Izoli se bo slovenski javnosti ta petek predstavilo 60 vinarjev iz Slovenije, Italije, Avstrije, s Hrvaškega in iz Gruzije, ob kulinarični spremljavi približno dvajsetih gostincev in pridelovalcev dobrin iz vrtov, gozdov in morja, ki jih z vinarji družita soroden pogled na svet in iskanje drugačnih okusov.
Festivali okusov
Izola je pravzaprav edino mestece na Obali, ki je z dokaj uspešnim sožitjem med lokalnim prebivalstvom, ribiško tradicijo in vedno pestrejšo turistično kulinarično ponudbo še ohranilo nekaj iskrivega, romantičnega pridiha Jadranskega morja. Dokaz za to so kulinarični festivali, kot so Bazilikijada, Šalšijada, Čilijada, Ribiški praznik in Festival oranžnih vin, na katerem se bodo letos že šestič predstavili vinarji, ki pridelujejo bela vina, narejena po postopku, s katerimi se večinoma delajo rdeča. To pomeni, da se belo grozdje po trgatvi skupaj z grozdnim olupkom več dni, tednov ali mesecev namaka v posodah in se zato navzame močnejše rumene barve, ki se skriva v olupkih. Oranžna vina, ki so si jih pravzaprav izmislili Angleži in Američani, čeprav izvirajo z italijanske strani Brd (Collio) ali natančneje iz okolice Oslavja in Števerjana, so ne glede na to, da jih tradicionalni pivci vin, ki prisegajo na rdeče in belo, rožnato in mehurčke, največkrat zavračajo in na njih gledajo kot na pokvekasta vina, so postala fenomen. Pa ne le zato, ker so že na prvi pogled drugačna in jih je moderno piti, ampak tudi zato, ker so jih medse že sprejeli veliki igralci na svetovnem vinskem trgu in jih pridelujejo v praktično vseh tradicionalnih vinorodnih deželah Evrope, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji, Španiji, na Madžarskem, v Srbiji, pa tudi na Novi Zelandiji in v ZDA.
Posebnost oranžnih vin je tudi v tem, da jih ocenjevalci vin, ki podeljujejo točke na svetovnih vinskih festivalih, zaradi same barve sploh ne bi pokusili, saj mora biti po standardih belo vino kristalno čisto, česar pa oranžna vina ne morejo doseči, ker niso filtrirana. Marsikoga odvrne že sama barva, ki lahko spominja na pokvarjeno vino, dejstvo pa je, da sami proizvajalci raje kot o oranžni barvi govorijo o biološko pridelanih vinih, saj so standardi za nastop na izolskem festivalu dokaj strogi. Grozdje mora biti pridelano brez uporabe mineralnih gnojil in brez uporabe sistemskih škropiv, mora biti obrano ročno in pri vrenju se ne sme uporabljati dodatnih kvasovk, vsak vinar pa mora zagotoviti, da so njegova vina pridelana iz belih sort grozdja po postopku podaljšane maceracije, ki ni bila krajša od 36 ur.
Odtenki oranžne Gruzije
Letošnji festival bo poseben tudi v tem, da bo poleg kulinarike in vina na sporedu tudi umetnost. Že prejšnji petek so v Manziolijevi palači odprli fotografsko razstavo 100 odtenkov oranžne. Na njej so svoje utrinke z dosedanjih festivalov v Izoli in na Dunaju predstavili fotografi Lorna Lovrečič, Jaka Jeraša, Sergio Verzier, Dean Dubokovič in Claudio Chicco, na sami prireditvi 28. aprila pa bo kot posebna gostja festivala svoje enološke zaklade predstavila Gruzija. Ta slovi kot domovina trte in po tem, da tam grozdje v vino spreminjajo v kvevrijih, velikih glinenih posodah, ki so postale modni hit tudi drugod po svetu. Gruzijo in gruzijska vina ter tradicionalno metodo pridelave vin v kvevrijih bosta predstavila veleposlanik Gruzije v Sloveniji Zurab Bekaia in vinar Vladimir Boisa, ki ga slovenska javnost bolj pozna po igranju košarke za Olimpijo, izkušnje s pridelavo vin po tradicionalni gruzijski metodi v Sloveniji pa bo predstavil Jean-Michel Morel z domačije Kabaj iz Brd.
