Pred tednom dni sem zjutraj v prometni konici vozil na relaciji Medvode–središče Ljubljane. Za pot, dolgo 12 kilometrov, sem potreboval natanko uro in petnajst minut. Bi rekel, da to relacijo prehodim v istem času, če bi se malo potrudil s hitro hojo. Med vožnjo prek mnogih križišč in odcepov priključkov, ki so bili polni vozil, sem kot že mnogokrat pred tem razmišljal, kje za vraga tičijo prometni policisti, ki bi lahko popravljali neživljenjskost semaforskih ureditev, pospeševali počasneže in mirili borce hitrosti. Od Medvod do Metelkove nisem videl ne srečal niti enega samega policista. Tudi nobenega popularnega redarja, ki bi v znani mestni uniformi pomagal voznikom.
Jasno mi je, da prisotnost na cestah določajo razni programi, kaj naj zjutraj v konici počnejo policisti, ki jih ni malo. Ni mi pa jasno, kako to, da so vsi navedeni mirno odložili poudarjeno vlogo organa, ki je kot pomočnik in svetovalec v kriznih trenutkih v prometu, kar jutranja konica z Gorenjskega v Ljubljano prav gotovo je.
V javnem obveščanju vsak dan slišim in berem, kako je nujno treba okrepiti nadzor nad divjaki, in se temu namenja veliko časa in denarja (draga oprema). Na sliki, ki jo objavlja komercialna TV, je slovenska »kokoška« celo dobesedno prekrita z radarskimi kontrolami.
Zato naj mi bo dopuščeno, da policijsko postajo v Ljubljani javno vprašam:
1. Kje so bili vsi prometni policisti dne 20. 4. 2017 med 7. in 9. uro?
2. Prav tako sprašujem vodjo redarske službe MOL, kdaj so nazadnje redarji poleg rednega merjenja hitrosti na znanih točkah ponujali pomoč voznikom s koristnimi informacijami.
Franjo Jurman, učitelj vožnje, Medvode
