Urban Janjič, dijak:
Ne čutim posebne pripadnosti določeni subkulturi, v mojem primeru bi bilo to nepotrebno omejevanje. Poudarjanje zunanjosti kot izraz pripadnosti me ne fascinira, se mi pa zdi, da je bilo to v času odraščanja nujno zlo, ki je morda še vedno kdaj navzoče v podzavesti. Sam se s tem ne obremenjujem, oblečem pač svoja najljubša oblačila. V svojem okolju sem dobro sprejet, bi si pa želel, da bi nekateri zatrli svoje samoobrambne nagone in bi bolje sprejeli tudi tiste, ki v naše kraje pridejo iz drugih dežel. Glasba me spremlja marsikje, nemalokrat proti moji volji, a to je davek moderne civilizacije. Seveda ima glasba name tudi izjemno pozitiven učinek, le ne vsaka. Glasbe ne ocenjujem po zvrsteh, ker je to še vedno širok pojem, pomembno se mi zdi ovrednotiti vsako umetniško delo posebej. Med drugim poslušam predelane terenske posnetke pa tudi glasbo, ki nastane z inštalacijo mikrofonov in zvočnikov v sicer tihi sobi. Ne čutim močne navezanosti na določeno subkulturo. Pripadnost subkulturi zame nima pomembne vloge pri sklepanju prijateljstev.
Neža Šulc, dijakinja:
Najbližja mi je subkultura panka, a se tudi pri njej ne strinjam z nekaterimi načeli. Imam svoje mišljenje in svoja načela, ki se ne skladajo le z eno samo subkulturo. Vizualnemu izražanju ne dajem velikega poudarka. Oblačim se v oblačila, v katerih se počutim udobno. Uhani in frizura niso namenjeni zbujanju pozornosti, čeprav jo vedno vzbudijo. Eno mojih načel je tudi citat: »Pank pankerima, šminka šminkerima.« Družba me povečini sprejema. Mladi so pri tem najbolj svobodomiselni, saj subkultura in drugačnost nista več takšna redkost kot včasih. Drugače je pri starejših, ki tega niso vajeni. V družbi se počutim sprejeto, a vseeno zelo drugačno od drugih. Prizadevam si pokazati družbi, da alternativci nismo le pijanci, narkomani… V družbi je najbolje biti to, kar si. Žal mi je le, da več ljudi ne razmišlja s svojo glavo. Name je najbolj vplivala pank skupina Srou pa letu ter oče, ki mi je predstavil veliko večino bendov, ki jih poslušam še danes. Ne pripadam nobeni točno določeni subkulturi, saj imam povsem svoje mišljenje in svoja načela.
Gal Grobovšek, dijak:
Lahko bi se štel med pankerje in skejterje, vendar so moja glasbena obzorja veliko širša od panka. Rad nosim bulerje, popisane allstarke, strgane, večkrat zašite in z doma narejenimi našitki prešite hlače in jakne. Tak stil oblačenja predstavlja nasprotovanje »modernim fevdalcem« v lepih oblekah in urejenemu sistemu. Ni treba, da nosiš posebna oblačila, da pripadaš neki subkulturi. Brez njih bi bil še vedno panker. Včasih dobim začuden ali ogorčen pogled kakšne stare mame. Se pa nad špicami moje jakne navdušujejo otroci. V družbi se trudim počutiti čim bolje, vendar pridejo situacije, problemi in tudi ljudje, ki me tako ali drugače motijo in jih preprosto ne morem spregledati. Glasba ima v mojem življenju veliko vlogo. V rock bendu igram bas kitaro, v prostem času pa »navadno« kitaro, na katero uglasbim svoje pesmi. Če glasbe ne igram ali pojem, jo poslušam. Nisem ravno izbral subkulture, temveč ona mene, prek poslušanja panka, ki sem ga odkril po naključju. Med brskanjem po zbirki zgoščenk mojih staršev sem našel zgoščenko Pankrtov Zbrana dela 2. Zasvojila me je.
