Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka, enega najpomembnejših podjetij na svetu, na svojem profilu na družbenem omrežju rad objavlja fotografije svoje hčerke, žene in psa, pomešane med slike obiskov, sestankov, srečanj, ki so osebni in korporativni piar. Tudi kadar Mark Zuckerbeg napiše pismo, dolgo pismo, ga objavi kje drugje kot na svojem profilu. Leta 2012 je napisal Pismo ustanovitelja, v katerem je razlagal, kaj je Facebook, kakšna je njegova podjetniška usmeritev. To je bilo pismo, namenjeno vlagateljem. Pred kratkim pa je napisal še daljše pismo, pravzaprav manifest z naslovom Gradnja globalne skupnosti, v katerem razkriva svojo vizijo družbe prihodnosti.
Manifest je gostobeseden in leporečen, kot da bi bil Zuckerberg politik in ne ustanovitelj podjetja, ki je spremenilo način globalnega komuniciranja in na neki način povezalo dve milijardi ljudi. In prav njim, »naši skupnosti«, kot jo naslavlja Zuckerberg, je namenjen manifest. Zuckerberg meni, da je imel za manifest dober razlog. Kot je te dni dejal v intervjuju za portal Fast Company, je čutil nujo, da objavi svojo vizijo globalne skupnosti, ker ko je leta 2004 zagnal Facebook, »ideja globalnega ni bila kontroverzna, v zadnjih letih pa se je to spremenilo. Na veliko koncih sveta ljudje, ki jih je globalizacija razočarala, postajajo vse glasnejši. To pa zadeva bistvo Facebooka, saj je naša misija, da svet naredimo bolj odprt in povezan.«
Zato se Mark Zuckerberg v manifestu kot predsednik države z dvema milijardama ljudi obrača na svoje podanike z vizijo, kako naj bi skupnost sploh delovala. Trenutek za tak nastop res ne bi mogel biti boljši, vsaj s stališča podjetja ne, saj Facebook še zdaleč ni več povezovalec prijateljev iz srednje šole in iskalec izgubljenih članov družin, temveč močno politično in ideološko orodje, kar se je v preteklih letih izkazalo večkrat, od arabske pomladi do nazadnje ameriškega pohoda žensk, če omenimo le pozitivne dogodke. Zato je Zuckerbergov manifest hkrati opravičevanje v smislu, ups, naše orodje je malce podivjalo in od tod vizija, kako ga bodo v prihodnosti popravili, da se ne bo več kvarilo.
Skupne vrednote dveh milijard ljudi
Začne z varnostjo. Zuckerberg napoveduje, da bodo še bolj pospešeno preizkušali softbote, algoritme umetne inteligence, ki bodo preiskovali vsebino Facebooka in opozarjali na nevarnosti, pri čemer omenja, da je to izjemno koristno denimo pri preprečevanju samomorov in boju proti terorizmu. Drugo področje, kjer bo Facebook deloval bolj odločno, so lažne novice, in sicer tako v smislu drugačnega filtriranja novic kot produkcije lažnih novic. »Zelo me skrbi senzacionalizem,« je zapisal Zuckerberg in spet napovedal softbote, ki bodo pregledali vsebino novic in jih razvrščali kot resnične ali lažne, senzacionalistične ali resne. »Tega se lotevamo zelo previdno, saj ni vedno vidne meje med lažno novico, satiro ali mnenjem,« je zapisal in dodal, da večina ljudi kljub vsemu družbenega omrežja ne uporablja kot ideološko orodje. Tretje področje, kjer bodo okrepili svoje delovanje, je civilna družba, pa naj bo to povečanje števila volilcev v posamezni državi ali pa možnost neposredne interakcije s politiki, kar bi državljanom omogočilo kolektivno odločanje.
Četrto področje, s katerim se bo Facebook ukvarjal v prihodnje, pa je v resnici najbolj vprašljivo. Zuckerberg si želi, da bi nekako določili skupne vrednote tega družbenega omrežja, saj kot trdi, Facebook ni le tehnologija ali medij, temveč skupnost ljudi. Ta pa mora imeti skupne vrednote. »Mnogo zadnjih mesecev sem razmišljal, kako lahko izboljšamo vodenje skupnosti,« je zapisal kot kakšen predsednik resnične države. In ugotovil je, da tega ne bo zmogel sam, saj je njegova država Facebook kulturno preveč raznolika: objavljena fotografija doječe matere je v Sloveniji popolnoma sprejemljiva, že v ZDA je vprašljiva, na Bližnjem vzhodu pa lahko celo žaljiva. Torej: za prvi korak se je Zuckerberg odločil, da bo, vsaj kar zadeva nasilje in goloto, odločitve o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne, prepustil softbotom: »Zavzemamo se za najširšo možno demokracijo, s katero bi določili standarde, ki bi jih uresničili s pomočjo umetne inteligence.« Softboti so oziroma bodo še bolj očitno policija države Facebook.
Zuckerbergov manifest je naletel na mnoge negativne kritike. Bloomberg ga je opisal kot »zastrašujoč dokument, ki Facebook spreminja v eksteritorialno državo, ki jo vodi majhna, neizvoljena vlada, in se zanaša na algoritme v lasti zasebnikov«. Jerry Davis, profesor na michiganski univerzi, je ob tem v Newsweeku zapisal, da je »Zuckerbergovo kraljestvo eno najbolj avtokratskih podjetij na svetu, v katerem si je za vedno zadržal 60 odstotkov glasov«.
Res, nikakor ne gre pozabiti, da je Facebook zasebno podjetje, ki prav ta hip gradi deveti podatkovni center, da bodo lahko hranili še več podatkov, tudi tistih, ki jih zbirajo softboti in za katere mnogi trdijo, da so pravi kapital podjetja. Ali kot je v komentarju zapisala ena od uporabnic prav na strani Marka Zuckerberga: »Sanje nekoga so postale tako velike, da je pozabil, zakaj jih je sploh sanjal. Ko enkrat prestopite mejo, ni več vrnitve. Zato bodite realni.«
