Katja (ime je na željo sogovornice izmišljeno, op. a.) je dve leti obirala jagode za eno od slovenskih podjetij. »V prvih treh dnevih sem mislila, da bom umrla. Vse me je bolelo. Ne morem si zamisliti, kako so se počutile starejše ženske, ki so opravljale isto delo.« Delavci so bili plačani glede na količino obranih jagod, 0,35 evra na kilogram (ob nedeljah 0,40 evra na kilogram), pri čemer je norma znašala osem kilogramov jagod na uro. Malico in prevoz na delo so si morali zagotoviti sami.
Med nabiralci so bili večinoma ljudje z roba družbe. »Dogajale so se kraje košaric. Ljudje so se prepirali zaradi ene polkilogramske posodice, torej za 17,5 centa,« je povedala Katja, ki je včasih zaslužila 20 evrov na dan, včasih pa le dva, saj je bil zaslužek odvisen od vremena in od tega, v kateri gredi je obirala – v nekaterih so bile jagode velike, v drugih majhne ali plesnive. Pri istem podjetju je imel lani podobno izkušnjo tudi Jure (ime je na željo sogovornika izmišljeno, op. a.). »Za to delo sem se odločil, ker sem moral nujno nekaj zaslužiti, zdaj pa ne bi na to pristal nikoli več. Takšno delo ni dostojno,« je dejal Jure, ki je v treh tednih obiranja jagod zaslužil okoli dvesto evrov.
Ena od delavk, ki so svojo zgodbo zaupale Gibanju za dostojno delo in socialno družbo, je povedala, da njen delodajalec ni poskrbel niti za sanitarije in pitno vodo. »Vode in mila je v prenosnih wc-kabinah pogosto zmanjkalo in ju ni bilo tudi po več dni. Prav tako je zmanjkovalo toaletnega papirja, ob tem pa so bile kabine tako daleč od samih tunelov, da se nabiralcem enostavno ni splačalo iti na stranišče, saj bi s tem zapravljali dragocene minute, ki bi jih lahko porabili za nabiranje. Da bi prihranili čas, smo pili zelo malo, kar je posledično vodilo v dehidracijo.« Vode tudi sicer, kljub zagotovilom delodajalca na uvodnem sestanku, ni bilo dovolj. »Na približno 60 delavcev sta bila ob kontrolnih točkah ponavadi samo dva paketa s po šestimi plastenkami vode, ki se je ves dan segrevala na soncu. Neki gospe zraven mojega tunela je nekoč postalo slabo. Ker ni bilo na parceli niti ene plastenke vode, so kontrolorke poklicale nadrejeno, da je pripeljala vodo iz trgovine.«
Delavci bi morali dobitipogodbo o zaposlitvi
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo je na neustrezne delovne razmere in mizerno plačilo sezonskih delavcev opozorilo prejšnji teden z akcijo Gremo obirat jagode za đabe. Na ljubljanskem Prešernovem trgu so inštalirali njivo z jagodami ter ponazorili delo brez pogodbe o zaposlitvi, malice in potnih stroškov za plačilo petodstotne vrednosti na nabrano košarico (za kilogram jagod je treba na ljubljanski tržnici trenutno odšteti od 6 do 8 evrov).
Marko Funkl, predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, je prepričan, da je za takšne razmere kriva država, ki pri sezonskem delu omogoča podjemne pogodbe. »Po našem mnenju so pri takšnem delu izpolnjeni elementi delovnega razmerja, zato bi morali delodajalci s sezonskimi delavci sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Namesto sedanje 'dirke proti dnu' bi delavci na tak način imeli zagotovljeno vsaj minimalno plačo, malico in prevoz,« je pojasnil Funkl.
Ministrstvo za delo: Zakonodaja je povsem jasna
Na ministrstvu za delo so dejali, da je delovna zakonodaja povsem jasna. Če so podani elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Navedeno velja tudi za podjemne pogodbe v primeru sezonskega dela, so še dejali na ministrstvu in pojasnili, da je za delovno razmerje bistveno, da delavec prostovoljno in za plačilo opravlja delo v odvisnem (podrejenem) razmerju kot del delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec ter pod njegovim nadzorom in navodili. Zakon o delovnih razmerjih sicer sezonsko delo opredeljuje kot eno od izjem, kjer je mogoče namesto pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas skleniti pogodbo za določen čas, pri čemer delavec za delo, ki traja manj kot tri mesece, ni upravičen do odpravnine.
Glede na to, da je »vse jasno«, je povsem nerazumljivo, da se sezonsko delo praktično povsod opravlja le po podjemnih pogodbah. Še bolj nerazumljivo pa je, da inšpektorat za delo kljub več kot tisoč ljudem, ki vsako leto opravljajo sezonsko delo brez pogodbe o zaposlitvi, ne ugotavlja »večjega števila kršitev«. Koliko natančno jih je, ne znajo niti povedati, saj »splošna delovnopravna zakonodaja glede sezonskega dela ne določa posebnosti, ki bi se nanašale zgolj na sezonsko delo«.
Bolj kot inšpektorat, ki po oceni ministrstva za delo na tem področju ne zagotavlja ustreznega nadzora, se sedanjih kršitev zakonodaje očitno zavedajo delodajalci. V noveli zakona o kmetijstvu, ki je v pripravi, želijo namreč sezonsko delo po vzoru nekaterih drugih držav urediti kot posebno obliko dela, čemur pa na ministrstvu za delo nasprotujejo s pojasnilom, da oblike dela niso »samopostrežna trgovina«.
