Evropska unija ne opušča načrtov za diverzifikacijo svoje oskrbe z zemeljskim plinom. Po propadlih projektih Nabucco in Južni tok obdobje velikih plinovodov očitno še ni minilo. Tri članice EU – Italija, Ciper in Grčija – nameravajo z Izraelom zgraditi nov, 2200 kilometrov dolg plinovod. Od izraelske obale čez Ciper in Grčijo bo vse do Apeninskega polotoka večinoma potekal po morskem dnu, ponekod tudi na globini treh kilometrov. Tako se Evropska unija ob pospešeni gradnji terminalov utekočinjenega zemeljskega plina poskuša znebiti krepitve odvisnosti od ruskega plina v Evropi. »Po najdbah velikih zalog zemeljskega plina pred Ciprom in Izraelom sta se obe državi odločili, da najdeta pot, kako ta plin pripeljati do večjih in stabilnejših trgov soseščine v zahodno Evropo,« kot dodaten razlog za gradnjo plinovoda navajajo v družbi Geoplin, največjem slovenskem veletrgovcu s plinom pod vodstvom Boštjana Napasta.
Namero za gradnjo plinovoda Cross-Med, ki naj bi trajala šest let in bo predvidoma končana do leta 2025, so predstavniki vseh štirih držav že sklenili. Interes za sofinanciranje gradnje veleplinovoda so izrazili tudi v evropski komisiji. Ta je sicer že v višini dveh milijonov evrov sofinancirala tehnično raziskavo za projekt, evropski komisar za energetiko Miquel Arias Canete pa je napovedal, da bo komisija prispevala svoj delež za gradnjo plinovoda, saj je ta uvrščen med projekte »skupnega interesa EU«.
Brez neposrednih vplivov za Slovenijo
Plinovod naj bi v Evropo predvidoma prenesel do 15 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto. To je zgolj polovica kapacitete propadlega evropsko-ameriškega projekta Nabucco, ki se je vrtela pri tridesetih milijardah kubičnih metrov plina na leto. Glede na to, da evropska poraba plina na leto znaša okoli 430 milijard kubičnih metrov, dobro tretjino te porabe pa zagotavlja Rusija, plinovod Cross-Med ne bo bistveno spremenil evropske odvisnosti od ruskega plina.
A s stališča evropskih potrošnikov je vsak nov plinovod dobrodošel, menijo v Geoplinu. »Predstavlja potencial za nižje cene, vendar se je treba zavedati, da dodatne količine takšnega obsega lahko hitro povzročijo, da se na trgu pojavi nov presežek ponudbe, še posebej če poraba ne bo rasla po pričakovanjih,« dodajajo v Geoplinu. Po njihovem mnenju neposrednih učinkov na slovenski plinski trg zaradi tega novega plinovoda ne bo. »Posredno bo prišlo do cenovnih gibanj v primeru, če bodo na okoliške trge prispele večje količine plina. V tem primeru bi lahko v Sloveniji videli nižje cene kot v preteklosti.«
Dvom o ekonomski upravičenosti projekta
V strokovnih krogih dvomijo, ali sploh obstaja ekonomska upravičenost za gradnjo plinovoda. Cene plina so namreč v zadnjih letih močno upadle (za približno 30 odstotkov), prav tako je Evropska unija zavezana zmanjšati porabo fosilnih goriv v skladu s pariškim podnebnim dogovorom. »Ali je gradnja tega plinovoda ekonomsko upravičena, je odprto vprašanje. Politiki iz držav, ki so vključene v ta projekt, kot tudi predstavniki EU, zatrjujejo, da je projekt sprejemljiv. En izmed podpornih argumentov za takšno mnenje je, da bi bila gradnja primernih terminalov za utekočinjen plin dosti višja kot gradnja samega plinovoda. S skepso pa gledajo na projekt nekateri predstavniki večjih evropskih energetskih podjetij in argumentirajo, da trenutne nizke cene plina v Evropi ne zagotavljajo primernega vzvoda za to več milijard vredno naložbo,« razlagajo v Geoplinu.
Toda energetski komisar Canete vztraja, da bo plin v energetskem miksu EU tudi po letu 2025 še naprej predstavljal pomemben delež. Integracija naj bi še vedno na leto porabila vsaj 350 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Končna odločitev, v kolikšni meri bo Evropska unija sodelovala pri projektu, sicer še ni sprejeta. Med drugim morajo še določiti točno traso plinovoda.
