Za solinarje poletni meseci nikoli niso bili sproščeni in dopustniški, so lahko pretekli konec tedna v Piranu izvedeli obiskovalci Solinarskega praznika. Časa za igre v poletnih mesecih tudi za otroke ni bilo veliko. Dečki so navadno pomagali očetom z gavero (polne grablje, ki se uporabljajo za to delo) in sol kopičili v bližnji mesarol – nizki nasipi, ki ločujejo kristalizacijske bazene oziroma cavedine, kot jim v piranskem žargonu pravijo. Deklice pa so hodile več kilometrov daleč po svežo pitno vodo. Kljub vsemu pa so najmlajši vedno našli čas za zabavo. »Igre so bile skromne in na prostem,« pove Manuela Rojec, predsednica Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Njeni varovanci iz osnovne šole so pripomnili, da večino teh iger dobro poznajo.
Še vedno se veliko igrajo na ulicah
»Seveda mi je najbolj všeč igra porivanje kolesa s palico, za katero potrebuješ kar nekaj spretnosti,« nam je zaupal šolar iz Seče Matija Banič, ki se je s solinarsko tradicijo seznanil že v vrtcu. »Zelo vešč sem v zbijanju pločevink z žogico, odlično skačem tudi čez kolebnico. Pri družabnih igrah pa sem se naučil močno zavrteti vrtavko, da se ta vrti čim dlje.« Nekaj let mlajši Amelija in Lukrecija pa sta priznali, da vodenja kolesa s palico še ne obvladata, se pa zelo radi sabljata s palicami. »S prijatelji smo veliko zunaj. Skupaj se igramo tudi igre, ki so nas jih naučili solinarji ob obisku v šoli. Tako s prijatelji vlečemo vrv, se igramo z nitjo in gumbom, zelo radi pa tudi izdelujeva in spuščava papirnata letala,« pove Amelija, Lukrecija pa le še doda, da ji je praznik, za katerega je oblečena kot solinarska deklica, všeč tudi zaradi oblek in klobuka. »In seveda zaradi vožnje z ladjo do solin, kamor se popeljemo kot solinarska družina.«
Skrivnosti 700-letne tradicije
Zanimivosti in skrivnosti, povezane s pridelavo soli, ki so jih spoznavali obiskovalci, so stare več kot 700 let. Mesto Piran je zraslo na soli, saj je bila sol stoletja eden najpomembnejših virov zaslužka ne le meščanov, temveč tudi okoliških prebivalcev. Solinarstvo je tradicija, na katero so Pirančani ponosni in jo negujejo. »Tako smo leta 2004 ustanovili skupino Solinarska družina, da bi predstavljala del naše kulture in tradicije, ki se navezuje na delo v solinah,« pove Rojčeva, predsednica skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran, ki šteje več kot 1200 članov. »Solinarstvo je del naše zgodovine. Mladi, tudi veliko naših članov, v poletnih mesecih poprime za sezonsko delo v solinah,« pove. Prikrajšani pa niso niti otroci, ki ne prihajajo iz solinarskih vrst. Svoje poslanstvo, tudi kot pedagogi, namreč s preostalimi člani društva po besedah Rojčeve prenašajo na otroke v šolah in vrtcih.
Obiskovalci, ki se s solinarstvom srečajo le ob piranskem prazniku, pa so stare čase lahko podoživljali tudi z okušanjem lokalnih dobrot na stojnicah na osrednjem trgu. Medtem ko so starejši posegali po klobasah, sirih in oljkah, so se lačne otroške oči gnetle okoli nonine posode, v kateri so se cvrle sladke fritule. Z glavnega odra pa je bilo slišati o pomenu tisočletnega spoštljivega sobivanja med solinarji in naravo ter o zgodovini mesta, ki je zraslo nedaleč od solnih polj.