Pred praznikom dneva sonca v Severni Koreji na rojstni dan ustanovitelja države Kim Il Sunga je kazalo, da se bo daljnovzhodni polotok znašel v pravi in ne le desetletja zamrznjeni vojni. Pjongjang je napovedoval razkazovanje raketne in jedrske moči, Washington pa svetu sporočal, da tja pošilja svojo »armado« v konvoju z letalonosilko Carl Vinson. Oboje se je izkazalo za zavajanje, severnokorejski raketni poskus se je – nekateri trdijo, da z ameriško »pomočjo« – sfižil, Vinson se je nenadoma znašel daleč v južnopacifiških vodah, svet pa se še bolj zaskrbljeno sprašuje, s kako nepredvidljivimi osebki na obeh straneh ima opravka.
Donalda Trumpa in Kim Jong Una torej ne druži le prepoznavnost že zgolj po njunih pričeskah – pri čemer je, mimogrede, Unova s strani močno pristrižena med njegovimi sodržavljani prepovedana – marveč njuna prav nevarna nepredvidljivost. Ta je pri tretjem v vrsti severnokorejskih Kimov še toliko večja, ker ima v rokah absolutno oblast, hkrati pa nihče nima o njem kolikor toliko verodostojne predstave. Na politično prizorišče je stopil iz popolne anonimnosti po odmevnih ugibanjih o zdravstvenem stanju očeta Kim Jong Ila leta 2009 in precej utemeljenih novicah, da je njegov starejši polbrat Jong Nam zaradi odmevnih škandalov na tujem ob nasledstvo, starejši brat Jong Chul pa neprimeren zaradi (pre)mile narave. Po inavguracijah na visoke državne položaje v tamkajšnji civilni in predvsem vojaški oblastni strukturi, ko se je brez vojaških izkušenj čez noč povzpel do najvišjega generalskega čina, so severnokorejski državno vodeni mediji pričeli z instantno gradnjo njegovega lika osebnosti, za »velikega naslednika revolucionarne ideje džuče«, pa so ga razglasili, ko je po Ilovi smrti konec leta 2011 stopil v velike čevlje svojega očeta in še večje svojega deda Kim Il Sunga.
Še vedno skrivnostna osebnost
Dandanes severnokorejski mediji Una proglašajo za »najboljšega voditelja«, čeprav o njem tako kot svet še vedno vedo zelo malo. Znano ni niti, koliko je natančno star, saj naj bi se po enih razlagah rodil januarja 1984, po drugih pol leta kasneje, po trditvah dolgoletnega Ilovega kuharja Kenji Fujimota pa celo leto prej. Da je poročen s podobno skrivnostno Ri Sol Ju, se je razvedelo let 2012, po zatrjevanju nekdanjega ameriškega profesionalnega košarkarja Dennisa Rodmana, ki se je z njim srečal leto kasneje, se jima je tedaj rodila tudi hči. Nenavadni Rodman je nenavadnega Una tedaj razglasil za »normalnega tipa« in »večnega prijatelja«, predsedniku Baracku Obami pa priporočil, naj »dvigne slušalko in ga pokliče«, ker sta oba košarkarska navdušenca.
O slednjem so pričali tudi domnevni Unovi sošolci v Švici, kjer naj bi se pod drugim imenom prislovično tih in odmaknjen od vrstnikov šolal konec devetdesetih let in se odlikoval kot organizator igre na košarkarskem igrišču, kjer je nerad izgubljal. Iz švicarskih šolskih let naj bi obstajala samo ena kolikor toliko verodostojna Unova fotografija s podvprašanjem, ali ni dejansko na njej njegov dve ali tri leta starejši brat, hkrati pa tudi ni povsem znano, ali je kot najstnik z imenom Pak Chol obiskoval mednarodno šolo v Gümligenu ali pa kot Un Pak šolo Liebefeld Steinhölzli v Könizu. V domovino naj bi se vrnil na prelomu tisočletja in na pjongjanški univerzi Kim Il Sunga diplomiral iz fizike ter nato še na vojaški akademiji, po znova nepotrjenih podatkih pa naj bi v Švici preživel kar devet let in ne le dve, kot so sprva zatrjevali.
Obračunavanje s sodelavci in sorodstvom
Kim Jong Unovo vodenje Severne Koreje je v minulega pol desetletja prineslo nekaj drugačnosti v primerjavi z očetovim in dedovim. Njegovo zasebno življenje je kanček bolj na očeh, čeprav se žena Ju, domnevno nekdanja pevka in navijačica, vse redkeje pojavlja z njim v javnosti, o njunem otroku (otrocih) pa ni zanesljivih podatkov. Ne obkrožajo ga ljubice, ena od očetovih je bila njegova mati, zato pa je še bolj neusmiljen do sodelavcev, sorodstva in sodržavljanov od deda in očeta. Seznam ljudi, ki jih je dal odstraniti, je poljubno dolg, nekateri so se namreč na njem pojavljali in nato znova oživeli, drugim, denimo stricu Jang Song Thaeku ali polbratu Kim Jong Namu pa naj bi namenil strašljivo smrt, prvemu med tropom sestradanih psov, drugemu pa s pomočjo tajnih agentk z zastrupitvijo na letališču v Kuala Lumpurju.
Satelitski posnetki pričajo o množičnem širjenju tako imenovanih delovnih taborišč in zaporov, v katerih naj bi bilo že čez 130.000 ljudi, po drugi strani pa postaja prislovično njegovo zanimanje za zahodne glasbene in športne zvezdnike. Med slednjimi zanj ni posebnega zanimanja, poleg omenjenega kontroverznega Rodmana pa je predlani v Severni Koreji nastopala slovenska glasbena skupina Laibach. Ko jih je revija Rolling Stone pobarala o gostovanju v od tako rekoč celega sveta zavrnjeni državi, so odgovorili, da »ne obstaja druga priložnost za prvi nastop v Pjongjangu« in da je imel »Laibach od ustanovitve opravka s totalitarizmom v vseh njegovih pojavnih oblikah, zato je bil obisk Severne Koreje absolutna nuja«.
Un je na začetku vladavine pokazal znamenja ekonomskih reform po vzoru na Kitajskem uspešne liberalizacije, njegove obnovljene jedrske ambicije s posledičnimi sankcijami in poudarjanjem sovražnega zunanjega sveta pa so jih zavrle. Če sta prejšnja Kima bolj kot za državljane skrbela za lastno ugodje in vojaško moč, pa skuša mladi Kim pod vplivom življenja in šolanja v Švici nekaj denarja nameniti tudi zadovoljstvu podanikov. Vsaj tistih privilegiranih v prestolnici, ki jim je zgradil vodni park in bolnišnice, obnovil nacionalni stadion in ob letošnjem dnevu sonca predal v uporabo novo stanovanjsko sosesko s sodobno infrastrukturo.
Unove popularnosti doma ne gre podcenjevati
Nenavadna pričeska, utemeljene in neutemeljene vesti o obračunavanju z visokimi političnimi in vojaškimi predstavniki ter kult osebnosti, priveden do absurdov z anekdotami o premagovanju tujih jahaških mojstrov pri devetih letih in vožnji avtomobila pri treh, so povod, da se zahodna javnost večinoma zgraža ali posmehuje nad mednarodno črno ovco. A ta ima v svojem arzenalu očitno nekaj jedrskih bomb, ki lahko močno skrbijo vsaj Južno Korejo in tudi Japonsko, čeprav Un z njimi grozi že Ameriki. Resni analitiki pa ne spregledajo, da je doma trdneje v oblastnem sedlu, kot je bil ob dokončnem ustoličenju pred petimi leti. Zasluga gre določeni popularnosti med sodržavljani, ki ni zgolj ideološke narave, ampak rezultat opaznega izboljšanja življenja, ki kmetovalcem dovoljuje, da sami razpolagajo s slabo tretjino pridelka, taktično tolerira in celo spodbuja pa se zasebna pobuda na več drugih področjih, od restavracij do trenutno zelo dobičkonosnih ribiških podjetij.
Njegove samoohranitvene grožnje velja jemati bolj resno kot v primeru nekaterih drugih samodržcev, ki so jih rušile notranje implozije. Vse bolj očitno pa je, da tudi sam želi ostati črna ovca v mednarodni skupnosti.
