Naj na začetku tega sklepnega zapisa o fenomenu ljubljanskih band iz 70. let poskusimo razjasniti eno najrazvpitejših epizod obravnavanega obdobja. »Napad na Kranj« se ji reče, o dogodku naj bi poročala celo beograjska Politika, in sicer v članku: »Čikago od Ljubljane do Kranja«.

Spomini na dogodek iz leta 1968 se razlikujejo. Nekateri trdijo, da so združene ljubljanske (šišensko-savske) sile res na različne načine (vlak, avtomobili, mopedi, avtobusi) prišle do Kranja in demolirale diskoteko Creina. Revija Antena naj bi v zapisu o dogodku omenjala celo 130 ljudi, čeprav je bila v resnici številka približno trikrat manjša. Z. B., v tistih časih prva pest Šiške, v vsakem primeru pravi, da ga ni bilo zraven: »Kranj je bil dolgo časa edino slovensko mesto z notranjim pokritim bazenom, zato smo se tudi iz Ljubljane hodili tja kopat. Ob eni takšnih priložnosti so fantje iz Šiške tam skupili batine, in to je bil povod za povračilno akcijo. Res smo se zmenili, da gremo v Kranj, vendar pa nam do tja ni uspelo priti, ker nam je policija pri Mednem postavila blokade in nas pridržala.« V vsakem primeru se o bandah govori od tedaj dalje. Naziva so se domislili v Anteni.

Konflikt zaradi različnih kultur

Kakor koli paradoksalno zveni, je obravnavana delinkvenca, ob svojem času veljala kot progresivno vedenje. Kot nekaj modernega. Dve izjavi sta značilni. »Šiška je bila vedno center kulture,« je izrekel Z. B. Medtem je njegov kolega, gospod B. iz Savskega naselja na vprašanje, zakaj se je bilo tedaj tako nujno stepsti, dejal: »Ker smo bili mi Evropa, oni pa nič.« V tem kontekstu je zanimiv tudi odnos do tako imenovanih delavcev z juga. Čeprav je nemalo pripadnikov ljubljanskih band bilo etnično mešanega rodu, so imeli do delavcev iz drugih republik, ki so v Ljubljani praviloma živeli v samskih domovih, odklonilen odnos. Stari Savčan razlaga: »Veliko nas, vključno z menoj, ki sem otrok oficirja, je bilo iz narodnostno mešanih družin, vendar pa je bila razlika od delavcev z juga v tem, da smo poslušali drugačno glasbo in da smo se drugače vedli. Imeli smo drugo kulturo. Ko so se napili, so začeli urlikati svoje pesmi, čemur je praviloma sledilo čiščenje. Mi smo poslušali Hendrixa, on je pa prišel s planine. V tem je bil konflikt.«

Gojili so kult bojevnika

Ljubljansko dogajanje v sedemdesetih se da primerjati s podobnim dogajanjem v New Yorku v petdesetih. Obe mesti sta po drugi svetovni vojni doživeli priliv novih ljudi, pretežno mladih družin. O tem govori West Side Story, muzikal o tragični ljubezni med belopoltim fantom in portoriškim dekletom. Generacija baby booma, rojena takoj po drugi svetovni vojni, je spričo porajajočega se blagostanja ter idej rock'n'rolla na svet gledala drugače kot njihovi starši, ki so doživeli vojno. Tudi pri nas. E. B., izobraženec iz Savskega naselja, brez pomoči katerega teh zapisov ne bi bilo, pravi: »Po eni strani je šlo za rock'n'roll in upor. Za hlače na zvonec in za jeans, ki smo ga novega prali z varekino, da je deloval zlizan. Prvič sem se pravzaprav resno stepel pri 13 letih, in to z očetom, narodnim herojem, ko je dvignil roko na mamo. Za svoje kolege je vedno skočil, doma je bil pa restriktiven. Obenem se je med nami mladostniki razvila močna pripadnost. Najprej lastnemu bloku. Na poti do šole sem se moral nujno stepsti, širše pa se je razvila pripadnost na ravni celega naselja. Gojili smo kult bojevnika. Bili smo pripravljeni na žrtev, zgolj zaradi časti. Redno smo se tolkli tudi med seboj. Če bi danes na Linhartovi cesti začel kdo brez zveze deliti mimoidočim zaušnice, bi mu jo od 200 ljudi morda vrnili trije. V naših časih bi mu vrnil vsak drugi. Obče je bila mentaliteta drugačna. Bili smo bolj svobodni. Danes so ljudje predrugačeni od perfidnega strukturnega nasilja države oziroma družbe.« Kot je bilo večkrat poudarjeno, so se razmere začele umirjati zaradi strožje zakonodaje oziroma ko so se začele odškodninske tožbe, kar se je začelo dogajati po spremembi ustave 1974.

Divji zahod v Zeleni jami

Čeravno smo pri obravnavanju ljubljanskega dogajanja v 70. letih omenili predvsem tri najrazvpitejše grupacije, torej Savsko, Šišensko in Viško bando, velja poudariti, da so obstajale tudi druge. Tako naj bi nekdanji Leninov, danes Argentinski park v tistih časih dokaj suvereno obvladovala skupina mladostnikov iz stolpnice oziroma stavb okoli O. Š. Prežihovega Voranca. Tudi Tabor je bil zavoljo številnih boksarjev, ki so trenirali v kletni telovadnici taborske dvorane, suveren, medtem ko je v Mostah oziroma v Zeleni jami delovala bratovska zasedba Daltoni, poimenovana po roparski tolpi z Divjega zahoda iz konca 19. stoletja. Nasploh je bilo bratovskih zasedb iz za tiste čase dokaj običajnih veččlanskih babyboomerskih družin veliko. Bratje so praviloma držali skupaj. A prisotni so bili tudi številni posamezniki, kot na primer D. A., sicer brat kirurga (»Kar jaz razbijem, brat zašije«) in takisto odličen boksar, ki pa je zaradi neke povsem poslovne zadevščine v prepolni ljubljanski gostilni ustrelil najprej človeka nasproti, potem pa še sebe. Sploh pa vsi z največjim spoštovanjem omenjajo bratsko zasedbo iz Vodmata, katere glavni član je po mestu hodil s črno usnjeno rokavico na desni roki. »Če niso zmogli bratje, se jim je pridružil še oče. In kjer je udaril V., trava ni rasla,« se spominja R. R. iz Dravelj.

Alkohol da, mamila ne

Velja omeniti tudi ferplej. Ljudi, ki so obležali na tleh, se praviloma ni brcalo, prav tako ni bilo pištol, medtem ko so bili noži in boksarji (tudi verige) standard. Prav tako pomembno je omeniti izostanek mamil oziroma prevladujočo prisotnost alkohola. »Droga je pomirila sceno,« je konec devetdesetih, ko je pretepanje dejansko postalo »passe«, povedal nekdanji redar iz diskoteke Palma. Ob tem velja dodati, da so bila mamila tja do zadnjih let Jugoslavije ekskluzivna zanimancija manjšine in da se je trg (vključno z marihuano), kakršen obstaja danes, začel vzpostavljati šele v devetdesetih. Posledica vsega naštetega je to, da dandanes, če se v gneči neznanec slučajno podregne vate in obrne, ne doživiš agresivnega odziva na način: »Kva pa je?!«, temveč ti praviloma reče: »Pardon.« In ti njemu nazaj.

Vendar pa agresija je energija. Ne izgine. Zgolj menja obliko. In če je danes manj pretepov na ulici, je več drugih, manj eksplicitnih oblik nasilja. Vsem sodelujočim hvala za sodelovanje, vam, spoštovani bralci, pa za pozornost.