Za trboveljskim zagonskim podjetjem Hillstrike, kjer proizvajajo istoimenski trismučnik, podoben kolesu na smučeh, je pestra zimska sezona. Lanska kampanja na Kickstarterju je bila sicer zanje neuspešna, vendar se niso predali, temveč so iskali nove poti do proizvodnje. Poiskali so druge podizvajalce, vse v Sloveniji, in uspeli prodati prvih 50 kosov trismučnika. Največ jih je kupil avstrijski distributer, posamezne kose pa so prodali drugam po Evropi oziroma v Kanado in ZDA. Med kupci so bili tako fizične osebe kot tudi lastniki izposojevalnic tovrstnih atraktivnih in adrenalinskih rekvizitov, je povedal idejni oče Hillstrika in soustanovitelj podjetja Matic Hribar. »Za prihodnjo sezono pa že zbiramo prednaročila in zaenkrat kaže, da se bo prodaja najmanj podvojila,« je po koncu zimske sezone, ki se bo zanje spreobrnila v novo proizvodno obdobje, povedal Hribar.
Vse vložijo v razvoj
Vse, kar je ekipa zaslužila s prvimi prodanimi trismučniki, je vložila v razvoj izdelka in podjetja. Vsi morajo torej za preživetje opravljati drugo delo, vendar bodo zato lahko prihodnjo zimo trgu ponudili nov, izboljšan model Hillstrika, ki so ga prvič javnosti predstavili minuli vikend na tekmi v gorskem spustu na Lošinju. »Ker ne gre za velike količine produktov, so proizvodni stroški še precej veliki, zato je tudi cena trismučnika 2300 evrov. Posezonsko ceno smo spustili na 1650 evrov. Verjamemo, da za nekoga, ki ga še ni imel možnosti preizkusiti, to previsok znesek, zato se je v Avstriji distributer usmeril predvsem na izposojevalnice, ki kupijo več rekvizitov hkrati. Cene najema sicer nihajo, pri nas denimo dnevna izposoja stane 35 evrov, se je pa tak način poslovanja že prijel, saj z razvojem delitvene ekonomije vse teži k temu, da se stvari izposojajo. Tudi avtomobili se bodo čez denimo deset let izposojali in ne kupovali. Tako smo se tudi mi osredotočili na izposojevalnice, kar je, glede na to, da smo še na začetku in razmeroma neprepoznani, po mojem mnenju najboljša pot,« je pojasnil Hribar, ki je prvi trismučnik sestavil že pred sedmimi leti.
V Sloveniji je težko priti zraven
Takrat niti pomislil ni, da bi jih kdaj prodajal, dokler ga ni soustanovitelj podjetja Janez Forte prepričal, da je produkt treba spraviti na smučišča. Pred dvema letoma so tako ustanovili podjetje in se lotili priprav za kampanjo množičnega financiranja na Kickstarterju. Ni se jim izšlo. »Ugotovili smo, da bi morali imeti za sabo močnega investitorja, da bi lahko vložili več v marketing in PR. Politika Kickstarterja se je namreč spremenila v platformo, kjer že obstoječa velika podjetja gradijo prepoznavnost, mi pa jim zaradi omejenih financ težko konkuriramo,« pravi Hribar in dodaja, da je zagotovo tudi lažje prepričati človeka, da bo na Kickstarterju naročil izdelek, vreden 50 evrov kot pa tistega za dobra dva tisočaka.
Kasneje so se našli z investitorjem, ki se ne želi izpostavljati, vzpostavili proizvodnjo, zimo pa namenili promocijskim dogodkom na smučiščih. »Tako dela vsa smučarska srenja. Velika podjetja sicer predstavljajo izdelke naslednje sezone, česar si mi še ne moremo privoščiti. Ni vse tako enostavno. Veliko moraš razmišljati vnaprej, sezone so postale kratke in hitro lahko zamudiš ‘prave” trenutke,« pojasnjuje vztrajni mladi podjetnik, sicer zadovoljen s promocijsko kampanjo Hillstrika, »čeprav je na slovenskih smučiščih težko priti zraven.«
Neredka podjetniška težava: pri državi sploh ne najdejo sogovornika
Še več, novosti na smučiščih se, podobno kot na gorskih poteh kolesarjev, brani celo zakonodaja. »Septembra so spremenili zakon, ki na smučiščih dovoljuje samo smuči in deske, snežna kolesa pa so izrecno prepovedana. Lahko se sicer voziš na posebej prirejenih progah, a smo imeli nemalo preglavic, preden smo uspeli urediti vse za tekmo Hillstrike pokala. Zdaj se trudimo najti skupno besedo z zakonodajalci, vendar ne najdemo sogovornika, ker nas pošiljajo od enega do drugega,« je o ovirah, ki bi jim težko rekli izzivi, dejal Hribar.
Njegov sodelavec Andraž Tršlin, ki ima za sabo smučarsko in kolesarsko preteklost, pa dodaja, da je Slovenija pri tovrstnih omejitvah zelo specifična: »Smo ena redkih držav z zakonom o varnosti na smučiščih. Drugje po tujini tega ni, saj država prelaga odgovornost na lastnike smučišč, kar pomeni, da oni sami odločajo, katere športne rekvizite bodo pustili voziti po hribu navzdol. Mi se zdaj trudimo razložiti, da naš trismučnik ustreza vsem pogojem uporabe na smučiščih, ker lahko z njim upoštevaš vseh 10 FIS pravil za varnost na smučišču, ki veljajo tudi za vse druge uporabnike smučišč.«
Seveda obstaja tveganje, da voznik trismučnika ob padcu lahko poškoduje tudi drugega smučarja, se strinjata sogovornika, vendar se objestneži najdejo tudi na smučeh kot na deskah, poudarjata. »Mi poskušamo stranke vzgajati, vedno pojasnimo, kako se trismučnik uporablja, kako se z njim peljati na žičnici in na kaj vse je treba paziti. Zaenkrat z varnostjo nismo imeli težav,« pravi Hribar.
Hillstrike v Dubaju? To bi bila čista zmaga!
Vsak dan zato razmišlja o tem, ali bi se še trudili v Sloveniji. Če namreč ne bodo našli skupnega jezika z državo, slovenska smučišča zanje ne bodo več relevantna. »Pri nas se odločevalci sploh ne zavedajo, da mi lahko gremo in zrastemo v Avstriji, vendar jim bodo smučišča v petih letih, ko bi trismučnike sprejeli, še naprej umirala. Drugje po svetu, predvsem na severu Evrope smučišča iščejo nove rešitve, imajo na voljo še vrsto drugih dejavnosti, s katerimi privabljajo obiskovalce; pri nas pa smo vedno nekaj let zadaj. Naša ciljna publika so kolesarji, ki bi prišli še pozimi na sneg, ampak če jim pri nas ne bo dovoljeno nič, bodo šli raje drugam. Avstrija ni daleč,« o nerazumnih potezah države, ki si tako zelo želi razcveta turizma, razmišlja prvi človek Hillstrika.
In se obenem veseli konkurence. »Pojavili sta se španski podjetji, ki sta glede razvoja še kakšen korak zadaj, a jih pozdravljamo. Če nas bo več, se bo ta športna panoga hitreje razširila. Gre deja vu začetnih časov deskanja na snegu, ki so ga sprva ravno tako preganjali, zdaj pa je že zakonsko dovoljeno. Problem je le, da so za to rabili deset let. Mi tega časa enostavno nimamo,« je jasen Hribar, ki se zaveda, da v današnji bitki za podjetniško preživetje šteje vsak dan, če ne celo vsaka sekunda.
»Pogovarjamo se z distributerjem v ZDA, kar bi morda pospešilo naš razvoj, medtem ko primernega investitorja, ki nam ne bi dal zgolj denarja, temveč pomagal predvsem pri prodaji, še nismo našli,« o poslovnih potezah, ki si jih želijo v prihodnje, pravi Matic Hribar. Na vprašanje, če jih mikajo tudi bolj eksotični posli, kot je prodaja trismučnikov v Dubaj, pa sta se s Tršlinom le nasmehnila: »Če bi smučarski rekvizit začeli prodajati Arabcem, smo zagotovo zmagali!«
