V prejšnji teden objavljeni knjigi zgodovinarjev Boža Repeta in Darje Kerec z naslovom Slovenija, moja dežela in podnaslovom Družbena revolucija v osemdesetih letih imata osrednje mesto dve oglaševalski akciji: naslovna, turistična z lipovim listom iz leta 1986 (geslo Slovenija, moja dežela je domislica Zdravka Duše) in še tri leta starejša športna Podarim – dobim, s katero so Slovenci po prvih osvojenih kolajnah leta 1982 (Boris Strel in Bojan Križaj na svetovnem prvenstvu v Schladmingu) množično podprli »svoje« alpske smučarje. To je del, ki je bil v mozaiku 80. let doslej spregledan, je pa pomemben za oblikovanje slovenske nacionalne ideje v tistem času, pravi Repe, čeprav akciji niti nista nastali s tem namenom. In če smo doslej predvsem punku in Novi reviji, deloma pa še gledališču in filmu, pripisovali iniciacijo kulturne, intelektualne in nacionalne emancipacije, nas Kerčeva v knjigi izčrpno pouči še o širših popkulturnih vplivih, denimo skupine Agropop, celo klasične slovenske popevke, mode, tehnologije itd.

Gospa Kerec, kako bi vi, če bi imeli na voljo eno samo besedo, označili 80. leta s stališča kulturne zgodovinarke?

Darja Kerec: En pridevnik. Ali en samostalnik… Pestro.

Zakaj? Kaj s tem zajamete?

Kerec: Vse – politično pestro, kulturno pestro, intelektualno pestro. In tudi globalno pestro, saj so slovenska 80. leta nekako padla v globalni kotel sprememb. To je bil čas, ki se je začel s kritiko, sprva subtilno, v filmih slovenskih ustvarjalcev, v glasbi, ki je morda najbolj vplivala na čustva…

… popularna glasba?

Kerec: Tako: rock, punk, proti koncu 80. let celo klasični pop. Pestro je bilo tudi na športnem področju. Kljub federativnemu duhu so posamezne jugoslovanske republike začele dobivati svoje posebne junake. Pestro je bilo tudi z vidika mešanja slogov, recimo nekakšnega socialističnega in zahodnega, tako na kolektivni kot na individualni ravni, denimo v modi, pestro pa je bilo tudi zaradi vplivov, ki so prihajali. To je bil, denimo, še čas pisalnih strojev, hkrati pa so že prihajali računalniki, saj smo imeli nekaj tako zanesenjakov kot strokovnjakov, ki so se s tem ukvarjali. Namesto pestro mi je resda na misel najprej padla tujka, tumultno…

… slovensko torej…

Kerec: … razburkano. Ja, morda bi bilo to še ustreznejše in v duhu podnaslova knjige družbena revolucija.

No, in s stališča političnega zgodovinarja bi bila ta ena in edina beseda za 80. leta, gospod Repe…

Božo Repe: Sprememba oziroma bolj natančno pot do sprememb. Na političnem področju je šlo za demokratizacijo, za politični proces, s katerim naj bi dosegli demokracijo. V osemdesetih je bilo to najbolj izrazito. Demokratizacije so v Jugoslaviji sicer ves čas obstajale, demokracije pa ni bilo. In demokratizacija v 80. letih je bila eden od treh ključnih procesov, in to prvi med njimi. Vendar je šlo za dve različni stvari: za individualno in nacionalno svobodo. Drugi proces je bil ekonomski. Jugoslavija je zašla v krizo in dolgove, morda same po sebi ne tako velike, slovenski so danes višji, toda koncept razvoja ni bil pravi. Narekoval ga je nerazviti del…

Ga je res?

Repe: Ja, je. Spomnite se besed Anteja Markovića, da se Jugoslavija lahko premika le tako hitro, kolikor je hitra najbolj počasna ladja v njenem konvoju. To je dobro opisal Neven Borak v knjigi Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije: imeli smo razviti del federacije s Slovenijo, Hrvaško, ožjim delom Srbije in Vojvodino in nerazviti del s Kosovom, Črno goro itd. Jugoslovansko barko je začelo nagibati, ko se je ožja Srbija, torej brez Vojvodine in Kosova, »po tihem« preselila med nerazvite, da bi dobivala sredstva iz sklada za manj razvite in bila deležna drugih izravnalnih ekonomskih mehanizmov. Na drugi strani je jugoslovanski ekonomski sistem poskušal loviti ravnotežje med državno in tržno ekonomijo, vendar je bil v osnovi zgrešen.

Tretji element?

Repe: Tretji element je kulturni, o njem je Darja govorila v začetku, to je kulturna revolucija. To se je odpiralo počasi in ne gre le za tako imenovano alternativno kulturo. Ta je utirala pot, vendar ji je korak za korakom sledila tudi etablirana kultura. V knjigi je izpostavljen primer Mladinskega gledališča, to pa ni edini primer. Torej je šlo za neko veliko intelektualno, družbeno vrenje, ki pa ga spet lahko razdelimo na dva dela. To je čas nacionalne homogeniza

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra