Znano je, da je šolski sistem za nekatere dijake stresen. Zakaj mislite, da je tako?

Menim, da gre tu za različen pogled na to, kdaj je nekdo uspešen. Širša družba in starši pogosto definirajo mladostnikov uspeh prek doseženih ciljev, kot so šolske ocene, udejstvovanje v obšolskih dejavnostih itd. Pri tem spregledajo, da si mladostnik na poti osamosvajanja postavlja tudi lastne mejnike uspešnosti, prek katerih doživlja osebni uspeh in občutek zadovoljstva, ko jih doseže. Za mladostnikov razvoj je pomembno, da starši spodbujamo njegovo lastno razmišljanje pri oblikovanju ciljev na poti do uspeha. Želimo, da mladostnik odraste ne le v uspešnega, temveč tudi v zadovoljnega odraslega.

Kdaj se po vašem mnenju začnejo pritiski v šoli?

Prvi pritisk se nedvomno začne že v tretji triadi osnovne šole, ko je treba začeti zbirati točke za vpis v srednjo šolo. Ocena nenadoma postane zelo pomembna, mladostniki pa na njeni podlagi merijo tako svojo uspešnost kot status v družbi.

Kako to, da nekateri te pritiske težko zdržijo?

Med odraščanjem se moramo naučiti soočati z neuspehom, ki je del procesa učenja. Večjo težavo pri obvladanju teh pritiskov imajo dijaki, ki jih starši preveč ščitijo, saj so jih obvarovali tudi pred izkušnjo z neuspehom. Potem se mladostnik sam ne more soočiti z neuspehom, tako da ga bi obvladal na sebi primeren način. To se pozneje lahko razvije v dve smeri. Mladostnik se lahko načrtno izogiba negativnim občutkom ter se ustali znotraj svojega območja udobja, kjer ne prihaja do nepredvidljivih posledic. Ali pa postane pretirano perfekcionističen, veliko truda vloži, da bi se izognil neuspehu, skuša se potrditi le z uspehi v šoli. Ampak zato trpi njegova svoboda.

Kako razširjene so psihične težave mladostnikov v današnji družbi?

Število dijakov s težavami narašča, medtem ko je pedopsihiatrov premalo. Soočamo se s krizo šolstva, ki težko usklajuje merila sodobne družbe s konceptom šolskega sistema, ki ostaja skoraj nespremenjen. Država namreč želi ubogljive in prilagojene državljane, kar ustreza trenutnemu šolskemu sistemu, ki zanemarja čustveno in družbeno razsežnost. S tem postavlja v ospredje zahteve, ki prinašajo rezultate. Mladostniku tako velikokrat vstop v srednjo šolo prvič nastavi zrcalo, kar je lahko velik udarec za njegovo samopodobo.

Od česa je po vašem mnenju odvisno, ali se dijak odloči za pogovor s šolskim psihologom?

Mladostnik v stiski se v šoli lahko obrne na strokovnjake. Ti se zavedajo odgovornosti svojega dela. Ali se bo odločil za stik s strokovnjakom, je odvisno od več dejavnikov: od njegove predstave in izkušenj s svetovalno službo, od oblike stiske in narave posameznika ter tudi od tega, kakšne možnosti ima o svojih stiskah govoriti doma.

Kaj bi svetovali dijakom, ki razmišljajo o tem, da bi poiskali pomoč?

Dobro je vedeti, da terapevti in svetovalci niso sodniki ali ocenjevalci, temveč sogovorniki. Gre za zdravo zvedavost, ki lahko pomaga pri razumevanju sebe in sveta, k nam da nov zagon in sveže razmišljanje.