Tako je 3. januarja 1970 v rubriki N. N. našega časopisa zapisal takratni glavni urednik Slavko Beznik, ki je aprila letos praznoval pomemben življenjski jubilej, 90 let. Ko pripoveduje o svojih spominih, vedno na prvo mesto postavi Dnevnik in svoj prispevek k časopisu. Ne izpostavlja Gorenjskega glasu, ki ga je ustvaril, še manj poznejše urednikovanje na Delu, niti svoje naslednje zaposlitve na Gospodarski zbornici Slovenije. Dnevnik je še danes pri njem na prvem mestu, prav tako pa je tudi Slavko Beznik v zgodovini Dnevnika na zelo visokem mestu. V času njegovega urednikovanja so se namreč zgodile pomembne prelomnice. Dnevnik je spremenil ime in iz opoldnevnika postal jutranjik, spremenil se je format, njegova tiskarna pa se je usmerila v napredne vode tiskanja.
Slavko Beznik je postal glavni in odgovorni urednik Dnevnika 7. novembra 1967. Kmalu za tem je v imenu časnika ukinil pridevnik ljubljanski in 1. aprila 1968 je Ljubljanski dnevnik postal Dnevnik. Zanimivo je, da se je na naslovnici imenoval samo Dnevnik, oznake na notranjih straneh zgoraj pa so ostale kot pričevanje njegove zgodovine in so napis »ljubljanski« tehnični uredniki zbrisali šele dva dni po uradnem preimenovanju.
»Takrat je bil Ljubljanski dnevnik po formatu tabloid in mislim, da se ni prijel zaradi svojega formata in ker je bil opoldnevnik. Redakcijo smo končevali ob devetih dopoldne in se soočali s težavno distribucijo, ki je omejevala naš doseg. Vse sveže novice, ki smo jih dobili kot opoldnevnik, so postale stare, ker so do naročnikov prišle šele naslednji dan,« se je že pred leti spominjal Beznik. Znašel se je pred dilemo, kaj naj stori. »Najprej smo sklenili, da bomo postali jutranjik, in smo povsem tiho ter brez vseh soglasij opustili pridevnik ljubljanski. Če smo se želeli uveljaviti kot slovenski jutranjik, smo morali spremeniti tudi format in posledično smo posodobili tiskarno, s tem da je bila posodobitev tudi močno povezana z veliko naklado Nedeljskega dnevnika.« Posodobitev tiskarne je bila prvi večji skupni projekt tiskarne Ljudska pravica in Dnevnika, pomembno vlogo pa so na Dnevnikovi strani odigrali še pomočnik glavnega urednika Dnevnika Drago Bitenc ter Božo Sintič in Jože Paradiž iz tiskarne Ljudska pravica.
Dnevnik se je od leta 1951 do 1956 tiskal na formatu (višina, širina) 44 krat 36 centimetrov, od 1956 do 1961 na formatu 50 krat 31 centimetrov, najmanjši pa je bil od leta 1962 do 1970, ko so strani merile 33 krat 25 centimetrov; od leta 1970 naprej ga tiskamo na formatu 45 krat 30 centimetrov. Prve številke so tiskali v Ljudski pravici na starem stroju albert, ki je bil tiskarski stroj v enem ohišju. Leta 1961 je prišla solna in takrat je bil to najmodernejši tiskarski stroj v nekdanji Jugoslaviji, ki je že imel več agregatov. Leta 1970 so pred spremembo formata postavili tiskarski stroj koenig bauer compacta, grafična priprava pa je bila sodobni linotype. Nova rotacija (ki jo je sicer kupila Ljudska pravica, njen glavni financer pa je bil Dnevnik) je bila prvi tiskarski stroj v Sloveniji za ofsetno tehniko. Prav tako so takrat odprli nove Dnevnikove podružnice v Kamniku, Trbovljah in okrepili podružnico v Kranju. »Ko sem prišel, je imel Dnevnik naklado 14.000 izvodov, kmalu pa smo naklado dvignili na 40.000 izvodov na dan.«
Slavko Beznik bil aprila 1973 razrešen in je odšel na Delo, kjer je delal skupaj s tedanjim glavnim in odgovornim urednikom Mitjo Gorjupom, potem pa na Gospodarsko zbornico. Kot smo zapisali, je Dnevnik pri njem še danes na prvem mestu, prav tako pa je tudi on v zgodovini Dnevnika na zelo visokem mestu. Zato mu želimo ob visokem jubileju vse najboljše.
