V humorju komediograf in pisatelj Tone Partljič vidi nekaj vzvišenega, duhovnega, spontanega (in ga spontano uporablja tudi v zasebnem življenju kot konstruktivno orodje v medsebojni komunikaciji), režiserka in pisateljica Ivana Djilas, zaznamovana z gledališčem, pa ga vidi nekje med »danim« in »obrtnim«. Luciji Stepančič se je humor zgodil spontano, s pisanjem, in jo je odziv ljudi, ki so se ob branju smejali, pravzaprav presenetil. Vsi pa so menili, da se mora tudi tisti, ki je duhovit, v podajanju humorja izmojstriti, bodisi skozi literaturo, gledališče, medije ali vsakdanje življenjske okoliščine.
Več cinizma, manj duhovitosti
Humor ima tudi svoje meje; Stepančičeva recimo meni, da je črni humor dobrodošel, dokler se smejimo, Djilasovi se kot tak zdi edini način, da preživimo. Večji problem je očitno etnični humor, ki se ga sicer ne da preprečiti (Švedi bodo vedno stresali šale na račun Norvežanov, Slovenci pa na račun »južnih bratov«); meje dobrega okusa se pri tem pogosto prestopi, to pa krepi nacionalne stereotipe.
Partljič je spregovoril o nekaterih posebnostih slovenskega humorja. Na štajerske vice se rade lepijo neke dodatne zgodbice, govorimo lahko tudi o gorenjskem humorju, nastrojenem proti skoposti, na splošno pa naš ljudski humor, ki ga vidi zelo rustikalno, umešča nekam med šalo in sarkazem, ki ga poganja cinizem. Pri tem se je udeležencem okrogle mize porodilo tudi vprašanje, ali smo Slovenci sposobni samoironije. Partljič je prepričan, da smo, in da smo izoblikovali tudi »avtostereotip« – hlapčevstvo.
Vendar o prežetosti z duhovitostjo pri Slovencih težko govorimo. To se odraža tudi v gledališču. Djilasova je recimo opozorila, da se na Dneve komedije v Celju uvrščajo predstave, ki večinoma sploh niso komedije, ker jih v slovenskih gledališčih praktično ni; so satire in groteske, ali pa se humorni teksti postavljajo kot drame. Komedijo se med dramskimi besedili obravnava kot manjvredno. Partlijč je prepričan, da bi nacionalna gledališča morala načrtno negovati tradicijo komedij, ki so se v preteklosti že izkazale za uspešne, recimo Molièrove ali Goldonijeve (napisane po obrtnih pravilih), hkrati pa spodbujati sodobno komedijo. »Brez komedije je gledališče slabo,« je prepričan.
Sogovorniki so ugotavljali, da je v humorju pri nas zelo prisoten seksizem in mačizem. Če je gostilniški humor za udeležence ob mizi morda še smešen, meni Stepančičeva, so v javnem prostoru merila višja in je tak humor lahko hitro ogaben. Partljič take vrste humor bolj razume kot obrambni mehanizem moških, seksizem pa tudi ni kakšna posebnost narodov, čeprav smo se Slovenci že od nekdaj ponašali z grobim, nizkim humorjem.
Političnim vicem se ne smejemo več
Ljudje smo kritični do družbenega sistema in posledično do politikov in humor je za to priročen. Toda ni vsaka kritika politikov že humor, tudi politični humor mora biti po Partljičevem mnenju najprej ustvarjalen. Partljič ugotavlja: »Če je Cerar postal Cmerar, zame to pač ni smešno; in čemu bi se sploh trudil, da bi o Pahorju, ki se mu niti ne smejemo več, povedal kaj duhovitega.«
Po mnenju moderatorke Miše Molk je bilo v tako imenovanih svinčenih časih več političnega humorja, medtem ko se danes zdi, da je v humorju dovoljeno praktično vse. Meje dobrega okusa so se pomaknile zelo nizko. Razlog za sedanje razmere Djilasova vidi v kakofoniji številnih dražljajev okrog nas, ko se meje tudi zaradi novih tehnologij močno premikajo od nekoč ustaljenih, ljudje pa v tej prenasičenosti iščejo pozornost. To je po Partljičevem mnenju tudi problem stand up komikov, ki pri improvizaciji mnogokrat zaidejo v vulgarnost. Prepričan je, da tudi pri humorju ljudje potrebujemo neki družbeni konsenz, zaradi česar humor deluje katarzično, kar je njegov smisel.
Ob koncu so trčili še ob besedno zvezo »žlahtna komedija«, za katero so se strinjali, da je zastarela, vseeno pa se pri njej očitno vztraja, da se razmeji slab humor od dobrega, žlahtnejšega. Vsekakor pa je humor pomemben regulator družbenega in osebnega življenja, ob katerem se lahko odpirajo še druge, bolj boleče tematike, ki bi sicer ostale pod preprogo.
