Stotisoče, morda celo več kot milijon Venezuelcev je v sredo zasedlo ulice večjih mest. Velika večina udeležencev demonstracij je zahtevala »konec Madurove diktature«, obnovo demokracije in reforme, ki bi državo potegnile iz kaosa, gospodarskega poloma in revščine. Del demonstrantov pa je izražal podporo predsedniku Nicolasu Maduru in socializmu venezuelskih barv.
Toda mrtve in ranjene ter aretirane štejejo predvsem v vrstah opozicije, ki jo vodi Henrique Capriles, čeprav mu je sodišče prepovedalo politično delovanje za naslednjih 15 let. »Mati vseh protestov«, kot so nekateri poimenovali sredine demonstracije, saj so bile največje v nekaj zadnjih letih, naj bi po napovedih opozicijskih voditeljev dobila »otroke«, ki bodo »večji od matere«. Na naslednjih naj bi se zbralo še več ljudi. Glede na število udeležencev je bilo ranjenih in aretiranih razmeroma malo, toda vse večja je bojazen, da se bo spopad opozicijskih protestnikov s policijo prelevil v spopad opozicije z Venezuelci, ki trdno stojijo ob strani predsedniku Maduru.
Vojaki za zdaj na strani Madura
Vse več je namreč oboroženih civilistov, nekakšnih samoorganiziranih milic, ki krožijo po Venezueli in na skrivaj obračunavajo z opozicijskimi politiki in protestniki, pri čemer oblast miži na obe očesi. Ena od treh sredinih žrtev je bilo 23-letno dekle, ki sploh ni sodelovala na protestih, v eni izmed uličic mesta San Cristobal pa so jo ubili zakrinkani neznanci na motorjih. V Caracasu sta bila ubita 18-letni mladenič in policist, ki pa ga je ustrelil ostrostrelec. Predsednik Maduro je na predvečer protesta v govoru svojim privržencem napovedal celo ustanavljanje uradnih milic iz vrst Venezuelcev, ki bodo, kot je dejal, z orožjem preprečili, da bi jim »iz tujine plačana opozicija« odvzela socializem in njegove pridobitve.
Vprašanje je tudi, kdaj bo v nemirih posredovala armada, ki pravzaprav edina lahko obdrži Madura na oblasti. Neznanka pa je tudi, ali je ves poveljniški kader tako zvest predsedniku, kot zatrjuje obrambni minister general Vladimir Padrino Lopez. Podlaga za posredovanje vojske je pravzaprav že dana, saj predsednik Maduro vse pogosteje govori, da so protesti v resnici prikrit poskus državnega udara, kakršnega so preprečili že leta 2002, predvsem s pomočjo Hugu Chavezu, tedanjemu predsedniku, zvestih častnikov.
Predsedniku Maduru pa že zmanjkuje gasilskih potez, s katerimi je zadnji dve leti občasno za krajši čas blažil hudo gospodarsko krizo in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin – od toaletnega papirja in jedilnega olja do zdravil in električne energije. Opozicija na ulici zahteva Madurov odstop, izpustitev političnih zapornikov, predčasne volitve in normalno delovanje parlamenta, v katerem ima opozicija večino, toda Maduro vlada mimo njega z dekreti.
