Za začetek na primer jezik, žolca in prežganka, nato pa nujno katera od mesnin, po katerih slovi gostilna. Ali bo to njihova znamenita krača, ki ob ugodni lovski sezoni lahko pomeni tudi medveda in merjasca, ali kuhana šunka, biftek, florentinec in postrv, je prepuščeno jedcu, glasbo pa bo Slavc mlajši, ki ima za barskim pultom verjetno toliko vinilnih plošč kot vin, žganic in piv, vedno izbiral sam. V preteklosti, ko je gostilno vodil njegov oče Slavko Žagar starejši, so pri Žagarjevih apetit spodbujale predvsem arije, mlajši Slavc pa je v ponudbo uvedel nekaj svojih melodično-kulinaričnih not, a pri tem obdržal osnove.
Kot poudarja sam, se ne ukvarja s poniglavim izumljanjem vedno novih jedi, temveč raje pili repertoar; če je že prinesel kaj novega, pa je to naredil zato, ker hoče, da se ima njegov gost čim boljše. Priče trdijo, da se ima. tb
