Fotografiral sem na domačem parkirišču, saj sem nalašč slikal tako, da se vidi delček števca obratov pri robu, ki je na ničli. Sicer pa med vožnjo tako in tako ne moreš dobro nacentrirati. Ampak priznam, ko sem dobil tisti prvi pametni telefon, sem ob pogledu na kakšen oblak na hitro naredil kakšno fotko skozi okno avtomobila. Vendar sem zelo hitro spoznal, da to pač ni vredno. Pozornost izgubimo tako hitro, da ne moreš verjeti.
Kaj menite, zakaj so mladi na udaru, ko pride do prometnih nesreč? Kaj na področju prometne varnosti mlade najbolj loči od drugih starostnih skupin?Predvsem izkušnje. Tukaj dobesedno lahko govorimo o kilometrini, ki jim manjka. Ko prvič sedeš v avto – to sem opazil tudi sam pri sebi –, si v teh letih, ko misliš, da si svet prijel za roge in da ti nihče nič ne more. Na žalost pa se velikokrat izkaže, da to ne drži. Mnogokrat precenimo lastne sposobnosti. Ravno te pozornosti se še ne zavedaš, to dobiš z leti. Fina zadeva je tečaj varne vožnje, kjer te opozorijo na stvari, kot je zavorna pot, zakaj je dobro imeti varnostno razdaljo in podobno. Ena stvar, ki jo moraš ponotranjiti, pa je to, da moraš biti stalno na preži. Ni dovolj, da zaupaš samemu sebi, ampak moraš stalno paziti na preostale udeležence v prometu.
Ste bili v mladosti kdaj sami udeleženi ali pa bili priča kakšni prometni nesreči?Pri meni je bilo dejansko tako, da sem potreboval eno blago prometno nesrečo, da sem se zavedel, kako pomembno je biti pozoren. Bil sem star kakšnih 20 let, drugi letnik faksa, in sem se peljal na izpit – ki sem ga kasneje naredil z devetico. Sem v križišču, prižge se zelena, tisti pred mano speljujejo, tudi sam stopim na plin in počasi pričakujem, kako bo šlo naprej. Vmes se s sovoznikom nekaj pogovarjam, ko mi naenkrat reče: 'Pazi!' Pogledam in 100 metrov naprej je bil še en semafor, na katerem je bila še vedno rdeča luč. Pohodil sem zavoro, ampak prepozno, tako da sem tistega pred sabo poljubil v zadek. Na srečo se je vse to zgodilo pri zelo nizki hitrosti. Imel sem zvit pokrov motorja, on pa samo odrgnine na zadnjem odbijaču. K sreči se je to meni zgodilo v precej nedolžni situaciji in se nisem pomena pozornosti na vozišču naučil pri 130 kilometrih na uro na avtocesti.
Menite, da bi lahko na področju prometne varnosti kaj več naredila tudi država?Vedno si prizadevamo za malo bolj vitko državo, ki se ne bi vtikala v čisto vsako poro našega življenja. Mislim, da je vožnja vseeno stvar neke osebne odgovornosti in da si država ne more privoščiti stroškov, da bi vsakega voznika posebej opozarjala na njegovo vožnjo. Menim, da se s preventivo ukvarjajo dovolj, morda bi bilo v prihodnosti dobrodošlih malo več poostrenih nadzorov policije, ki pa bi bili namenjeni opozarjanju.
Se vam sicer zdi, da se razmere na tem področju izboljšujejo?Mislim, da se. Ko sem bil jaz mulec, so nas na zadnjih sedežih vozili kar po domače. Nekdo te je držal v naročju in to je bilo to. Ko si bil dovolj star, si pa pač sedel. Varnostnih pasov zadaj tako in tako ni bilo. Sicer je pa res, da je bila povprečna potovalna hitrost takrat 60 kilometrov na uro, pa še avtomobilov je bilo manj. Mislim, da se je ozaveščenost glede varnostnih pasov zelo povišala. Spomnim se, da se prvih nekaj let, ko je privezovanje zadaj postalo obvezno, nihče ni privezoval. Sedaj pa je pri ljudeh ta zavest postala že kar norma.
Imate za mlade še kakšen nasvet, kako se bolje zavarovati v prometu?Bodite pozorni. Ali še bolje, bodite čuječni. Opazujte okolico. Čeprav se avto zdi taka stvar, v kateri lahko na ves glas nabijaš glasbo in nikogar ne motiš, lahko zelo hitro zaradi pomanjkanja pozornosti koga fizično zmotiš. Če že imate nujo, da se »zdirkate«, pojdite raje na poligon in tega ne počnite na ulicah.
