Po nepričakovani zmagi Donalda Trumpa na predsedniških volitvah se zdi, da ZDA kar tekmujejo z EU glede vprašanja, na kateri strani je politika bolj problematična in disfunkcionalna. V obeh primerih lahko številni potencialni igralci pokvarijo politični proces. Trump se tega uči iz konfrontacije s kongresom, sodišči in zveznimi vladami. V Evropi pa se nacionalne politične sile redno upirajo ustavnim sodiščem in nadnacionalnim telesom. In vsakič, kadar potekajo nacionalne – ali celo regionalne – volitve v eni od 28 (kmalu 27) držav članic, so Evropejci paralizirani od strahu, da bo rezultat moteč.

Da bi se odzval na te razmere, je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pred kratkim objavil belo knjigo, v kateri navaja šest možnih poti naprej: od tega, da se ničesar ne naredi, do nadaljevanja sistematičnih reform, ki bi dokončale evropsko združevanje enkrat za vselej. Z izzivom hudih političnih delitev, če ne celo z dezintegracijo, se soočajo tudi ZDA.

Osrednji problem za ZDA in EU niso samo lažne novice ali »alternativna dejstva«, čeprav je večina razprav na obeh straneh Atlantika preplavljena z dezinformacijami. Bolj velja, da je politika na operativnem področju postala disfunkcionalna. Če državljani in politiki začnejo razumeti politiko kot igro, v kateri nekateri dobijo toliko, kolikor drugi izgubijo, če izsiljujejo nasprotnike z grožnjami, da bodo šli do konca, in z drugimi pogubnimi taktikami, potem gre samo še navzdol.

Tako v Evropi kot v ZDA so razprave polne praznega nastopaštva in merjenja moči, tako da politika postaja kot igra z avtomobili, pri kateri gre za to, kdo bo prej popustil. V tej igri dva avtomobila vozita proti prepadu (ali drug proti drugemu), izgubi pa tisti, ki tik pred katastrofo prvi zavije s poti. Če ne popusti nobeden, sta uničena oba.

V Evropi so nekatere države zagrozile, da bodo izstopile iz evrskega območja, če jim Evropska centralna banka in druge evropske vlade ne bodo pomagale pri njihovih nevzdržnih dolgovih. Vodilni evropski politiki pa grozijo, da določenih držav ne bodo več podpirali, če ne bodo izvajale reform. V tej igri je vsaka stran prepričana, da so ukrepi, s katerimi grozi, tako škodljivi, da bo druga stran morala popustiti.

Podobno se je vedla Trumpova administracija pred spodletelim poskusom, da bi razveljavila Affordable Care Act (Obamovo zdravstveno reformo) in ga nadomestila z nečim drugim. Na kongres je močno pritiskala s taktiko, ki je skoraj enaka, ki sta jo v Evropi ob dolžniški krizi uporabljali obe strani v konfliktu.

Najprej je Trumpova administracija zatrjevala, da prihajajoči konflikt ne bo nujno nekaj slabega, saj so različna mnenja neizogibna, ali kot je dejal govornik Bele hiše Sean Spicer: »Različnost dela naš narod močen.« Na začetku krize v evrskem območju leta 2010 so tudi v EU imeli težave zaradi različnih stališč in premišljevali so, kako naj dosežejo soglasje in presežejo razlike med severom in jugom, središčem in obrobjem.

Vendar pa v prizadevanjih, da bi razveljavil Obamacare, Trump ni hotel dopustiti nobene alternative: »razprava« o zdravstvenem zavarovanju je bila predstavljena kot izbira med samo dvema možnostma, zakonskim osnutkom, s katerim nihče ni bil zadovoljen, in ohranjanjem statusa quo, torej Obamovega zakona. Trump ni ponudil nobenega načrta B in njegov pristop je bil podoben pristopu nemške kanclerke Angele Merkel v krizi evrskega območja, ko je vodila politiko trde roke in ni dovolila nobene rešitve, ki bi se oddaljila od nemškega stališča.

Ne nazadnje je bil Trump očitno prepričan, da bo zmagal in da bo njegov zakon, ki naj bi zamenjal Obamacare, sprejet. Spicerjeva izjava »to bomo izpeljali« (We’re going to get this done) je zvenela kot odmev znamenite izjave Angele Merkel v obrambo njene migracijske politike, ko je izrekala dobrodošlico sirskim beguncem: Wir schaffen das (to bomo zmogli).

Toda če odmislimo te retorične podobnosti, se evropski pristop pri sprejemanju političnih odločitev zelo razlikuje od pristopa Trumpove administracije. Veliko pove dejstvo, da se je Evropa med dolgim obdobjem težav po začetku finančne krize izognila vsaki spektakularni katastrofi, izjema je referendum o brexitu v Veliki Britaniji.

Evropski konflikti so se vedno reševali z neko vrsto kompromisa. In če so kritiki pogosto pretiravali s prikazovanjem pogajalskega procesa v EU kot predolgega in utrudljivega, je ta nedvomno pripeljal do pozitivnih rezultatov. Reforme, ki so izboljšale koordinacijo v energetski politiki ali so prispevale k oblikovanju bančne unije, so se izkazale za veliko bolj trdne, kot se je zdelo sprva. Multilateralizem, kot ga prakticirajo v EU, temelji na stalnem prilagajanju obstoječih dogovorov, kar je nasprotje unilateralizmu, kot ga prakticira Trump.

Tudi ustavna vlada temelji na procesu pogajanj in prilagajanj. V jedru ameriške ustave – ki so jo oblikovali ameriški očetje, ustanovitelji na podlagi izkušenj z agresivnim britanskim kolonializmom – je prepričanje, da so številni ljudje, ki sodelujejo na podlagi konsenza, pametnejši kot en sam človek. Trump se bo prej ali pozneje moral naučiti, da je oblikovanje konsenza inherentno frustrirajoč proces in da rešitve, ki jih prinaša politično pogajanje, običajno niso ne jasne ne preproste.

Evropa je do tega spoznanja prišla že v 50. letih, ko je postalo jasno, da je za evropsko združevanje potrebna vrsta kompromisov, s katerimi bi ohranili nacionalno avtonomijo pri političnih odločitvah na številnih področjih. Evropa nima nespornega voditelja, ki bi lahko vsem drugim vsilil svoje politične poglede. Toda drugače kot Trump sedanji evropski voditelji lahko realistično zagotavljajo »to bomo zmogli« prav zato, ker razumejo, da so kompromisi nujni in neizogibni.

V letu 2017 se lahko Evropa nauči dveh zelo pomembnih stvari. Naprej to, da izstop ene države članice iz EU ni nujno destruktiven gambit v tvegani igri, kdo bo prej popustil, in sicer če odhod države odpravlja vzroke sporov in ohranja temelje za prihodnja pogajanja. Drugič, da je Trumpova disfunkcionalna administracija vzorčen primer tega, kako se ne sme vladati, in da volilci lahko kaznujejo vsakogar, ki ga še naprej posnema, kot to počne voditeljica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen.

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA).

© Project Syndicate, 2017