Turški volilci bodo jutri odločili o spremembah ustave, ki jim namesto po propadu otomanskega imperija uveljavljenega parlamentarnega sistema prinašajo predsedniškega, ki ga kritiki že razglašajo za novi sultanat. Nekdanji premier in sedanji predsednik Recep Tayyip Erdogan si za to prizadeva že vse od prevzema oblasti leta 2005, pravi veter v jadra pa je dobil z neuspelim vojaškim udarom lansko poletje, ki mu je omogočil, da utiša svoje politične nasprotnike in okrepi svoje argumente za radikalne politične spremembe.
Sama referendumska kampanja je globoko razdelila 80-milijonski narod, nasprotja pa so se prelila prek državnih meja med turško diasporo v evropskih državah ter sprožila protiukrepe njihovih voditeljev s prepovedmi zborovanj. Erdogan jih je zato obtožil, da ravnajo kot nacisti, ko so zborovanja na Nizozemskem ter v Nemčiji in Švici prepovedovali zaradi skrbi, da bo prišlo do hujšega obračunavanja med Erdoganovimi privrženci in nasprotniki, ki živijo in delajo v teh državah.
Opozarjanje pred diktaturo
V sami Turčiji sedanji predsednik uživa podporo tistega dela sodržavljanov, ki hvalijo njegove dosežke na premierskem položaju z gospodarskim razcvetom in socialnimi pridobitvami ter vračanjem islamskih vrednot v javno življenje. Nasprotniki mu očitajo avtoritarnost, spodkopavanje sekularnih temeljev države, ki jih je postavil oče moderne Turčije Mustafa Kemal Ataturk, ter odmik od zahodnih vrednot in svobode govora. »V 15 letih je (Erdogan) dosegel vse, kar je bilo včasih videti nemogoče. Zgradil je mostove, podmorske predore, ceste, letališča,« je za Reuters predsednikove dosežke hvalil Ergin Kulunk, 65-letni inženir na čelu istanbulskega združenja, ki financira gradnjo nove tamkajšnje mošeje na razglednem griču Camlica. Prepričan je, da Erdogan vse to počne iz ljubezni do ljudstva in ne iz političnih razlogov. Mnogo Turkov meni drugače, namreč da Erdogan ruši dediščino Ataturka, vodi državo v razkol in da bo predsednik zgolj njene polovice. Temu pritrjujejo tudi zadnje predreferendumske ankete, ki navajajo, da bo ustavne spremembe podprl le kakšen odstotek več Turkov, kot jim bo nasprotoval. Erdogan se je iz premierske v predsedniško palačo preselil pred tremi leti in na tedaj pretežno ceremonialnem položaju ni skrival ambicij po večjih pooblastilih. V ta namen si je predlani zagotovil podporo v parlamentu z izrednimi volitvami, ki so povrnile omajano moč njegove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) v njem, pred dobrim letom pa se znebil tudi njenega predsednika in premierja Ahmeta Davutogluja, ki se je upiral idejam o vzpostavitvi predsedniškega sistema. Nadomestil ga je z bolj poslušnim Binalijem Yildirimom, na svoji strani pa ima zdaj tudi desnosredinsko nacionalno gibanje MHP, ki je tradicionalno nasprotovalo predsedniškemu sistemu. Govori se, da je voditelju četrte najmočnejše stranke Devletu Bahceliju za to obljubljen podpredsedniški položaj.
Erdogan do leta 2029
Referendumu sta ostro nasprotovali drugi dve najmočnejši turški stranki, levosredinska Republikanska ljudska stranka in levičarska Ljudska demokratska stranka. Tudi predstavniki civilne družbe so prepričani, da bodo ustavne spremembe Erdoganu omogočile, da bo še več kot desetletje vodil Turčijo kot diktator. Naslednje predsedniške volitve so predvidene za leto 2019, v primeru, da bo referendum uspel, pa se bo lahko potegoval še za dva petletna mandata na čelu države, kar pomeni, da bo lahko ostal na oblasti do leta 2029. Glede vprašanja, ali bo z referendumom konec turške demokracije, pa odgovor ni enoznačen. Ustavne spremembe ohranjajo del nadzornih mehanizmov nad predsednikom in njegovo predvideno novo izvršno oblastjo s parlamentarnim vetom nad nekaterimi njegovimi odločitvami in možnostjo odpoklica.
