»Kako so čudni! Tile pa res niso normalni!« sta bila zgrožena učenca osnovne šole Polje, ko sta se v okviru šolske predstave podala na izmenjavo v razred iz začetka prejšnjega stoletja. »Zakaj vidva sedita skupaj?« ju je učitelj hitro okaral in presedel dekle na žensko in fanta na moško stran. Kar nista in nista mogla verjeti, kako drugače je bilo nekoč, nikakor jima ni šlo nagovarjanje učitelja z »gospod učenik«, oči pa so jima skoraj skočile iz jamic, ko sta morala učitelju pokazati prste. Navdušenje sta pokazale le, ko jim je učitelj naročil, naj vzamejo v roke tablice. »Vau, tablice imajo!« se je razveselila učenka na izmenjavi, a sta s sošolcem hitro ugotovila, da se po teh tablicah ne drsa s prstom, ampak piše s kredo.
To je le eden od primerov, kako so učitelji in učenci Osnovne šole Polje povezali preteklost in sedanjost ob praznovanju 160-letnice njihove šole. »Kjer Ljubljano sonce prebudi, tam kraljica je med šolami,« pojejo letos šolsko himno še toliko bolj ponosno, saj ima njihova šola eno najdaljših tradicij v prestolnici. Začela se je leta 1857, ko je predstojnik župne cerkve Device Marije na Zadobrovški cesti 1 kupil zemljišče za šolsko stavbo. Pet let pozneje je prvi razred šole, na kateri je dolgo pisalo Narodna šola prestolonaslednika kraljeviča Petra, napolnilo 239 nadobudnežev iz širše okolice Polja. Ta številka se je nato vsako leto samo še povečevala. Prostorsko stisko je omilila šele gradnja centralne šolske stavbe, ki se je dolgo po letu 1957 imenovala osnovna šola Edvarda Kardelja.
Zgovorni spomini
Ob častitljivem jubileju so na šoli, kjer zdaj pouk znova poteka v dveh stavbah, v učni načrt vpletli tudi raziskovanje, kako so v Polju živeli in se šolali nekoč. »Ali je kaj trden most?« so otroci odkrivali stare igre, spoznali pa so tudi, kako so se nekoč v šoli ogrevali na drva, kako so razgrajače pošiljali v oslovsko klop, kako so otroci pouk vrsto let obiskovali v dveh izmenah, kako daleč so pešačili v šolo, kako niso imeli telovadnice in kako enolična je bila šolska malica. Vse to iz zbranih spominov staršev in starih staršev, ki so obiskovali šolo v Polju in njene podružnice.
Ena od tistih, ki jih v šolski stavbi v Polju vedno prevzamejo spomini, je tudi nekdanja učenka, učiteljica in ravnateljica Ljuba Novak. V tej ustanovi je dobila prvo službo, ki jo je opravljala vse do upokojitve. »Najprej sem učila fiziko, matematiko, nato tudi telovadbo. Spomnim se, da sem imela v razredu tudi 45 otrok. In takrat ni bilo fotokopirnih strojev, samo indigo.«
Kot ravnateljica je med letoma 1988 in 2000 koordinirala pouk v kar šestih stavbah, saj je imela šola podružnice v okolici Polja. Vsi so predmetno stopnjo obiskovali v centralni šoli, ki je bila za sogovornico vedno izjemno topla. Prvič je vanjo vstopila že v vrtcu. »Pri treh letih sem nastopila na tem odru. Za predstavo Dedek vleče repo so potrebovali eno majhno punčko. Prišli so v vrtec in me izbrali za miško.« Spomnila je tudi na to, da se je v njeni pisarni rodila zamisel o devetletki, najbolj pa jo veseli, da so njene naslednice ohranile tradicionalni novoletni koncert.
Nekaj se ni spremenilo
V 160 letih se je seveda marsikaj spremenilo, a zanimivo, nekaj stvari ostaja enakih. Na osnovni šoli Polje je to prostorska stiska. Zaradi gradnje novih sosesk v okolici je zraslo tudi število njihovih učencev in prvošolce so morali po šestih letih znova namestiti v stari šoli pri cerkvi. Obiskuje jo okoli 70 otrok, v centralni šoli pa je 454 učencev.
Prav tako po toliko letih ostaja enako poslanstvo šole in učiteljskega poklica. »Kljub temu da je življenje precej drugačno, je šola ostala in obstala ter se bodo v njej vedno srečevali učenci, učitelji in starši. Vedno bo šola učila šteti in tisto, kar šteje. Tako je bilo pred 160 leti in bo zagotovo tudi v prihodnje,« je bila prepričljiva ravnateljica Barbara Smrekar, ki se z učiteljskim zborom od leta 2004 trudi oblikovati samostojne posameznike, ki se bodo sposobni znajti v življenju.