Evropski komisar za notranje zadeve, migracije in državljanstvo je dober znanec Slovenije. Ko je oktobra 2015 obiskal našo državo na vrhuncu migracijske krize, je slovenski politični vrh iskal bruseljsko podporo in pomoč za obvladovanje migracijskih tokov, ki so slovenske obmejne organe postavili pred veliko preizkušnjo. Že več mesecev je potekala razgradnja schengenskih pravil. Države same so spodbujale ta proces s prevažanjem beguncev od ene meje do druge. Nobena ni hotela postati begunski žep, ko se bo enkrat začelo verižno zapiranje meja od severa proti jugu.
V odsotnosti odgovora, kako naj se Evropska unija na človeški način sooči z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni, so države članice vse glasneje bentile čez politiko odprtih vrat kanclerke Angele Merkel in se odločale za nacionalne ukrepe varovanja meja. Avramopulos je bil tisti evropski politik, h kateremu so se države članice zatekale po pomoč. Hkrati so v času izginjanja solidarnosti v EU grajale evropsko komisijo, da se je domislila preselitvene sheme prosilcev za azil iz Grčije in Italije. »Sloveniji stojimo ob strani v teh težkih trenutkih. Slovenija ni sama. Komisija je pripravljena Sloveniji pomagati na tehnični ravni in s finančno pomočjo,« je med obiskom takrat dejal Avramopulos in tako vladi ponudil vsaj obliž razumevanja.
Zagotavljal je pomoč med migracijsko krizo
Leto in pol pozneje je Avramopulosova prva pomoč za države članice, zdaj v drugačnih okoliščinah, izčrpana. Štiriinšestdesetletni grški politik je vnovič v središču pozornosti Slovenije. »Dobro je, ko evropska komisija ukrepa. A bolje je, če se države članice dogovorijo med sabo,« je pred dnevi vroči kostanj novih schengenskih pravil za sistematično kontrolo državljanov iz bruseljskega parketa porinil na dvostranski tir dogovarjanja med Hrvaško in Slovenijo. Razumevanje za večkilometrske kolone in večurne zastoje na zunanjih schengenskih mejah ima tudi pri Avramopulosu svoje meje.
Kot enemu izmed varuhov evropskega pravnega reda, ki se kot pijanec plota drži črke zakona, pa četudi je ta neživljenjski in slab, mu niti na kraj pameti ne pade, da bi zahteval spremembe uredbe. V očitno zelo dobro premišljeni želji odkrivati teroriste na mejnih prehodih je evropska komisija z državami članicami slovensko-hrvaško mejo iz zahodnobalkanske migracijske poti, na kateri so se politični, ekonomski in podnebni begunci spraševali o človečnosti Evrope, spremenila v zahodnobalkansko tranzitno pot, na kateri se evropski dopustniki in domačini sprašujejo o zdravem razumu naše povezave.
Slovensko-hrvaška meja je po postavitvi žičnate ograje tako že drugič postala eklatanten primer, kaj vse v Evropski uniji v zadnjih dveh, slabih treh letih ne deluje več. In prav Avramopulosov resor v komisiji, z grškim politikom na čelu, odslikava vse negativne procese razkroja vrednot v EU. Jeseni 2014 je Avramopulos po 34 letih službovanja na različnih položajih v grški diplomaciji, po vodenju ministrstev za obrambo, zunanje zadeve, zdravstvo in socialne zadeve ter turizem ter županovanju Atenam zapustil grško državno politiko. Po političnem prepričanju je konservativec. Spada v vode evropske ljudske stranke in s tem šteje za naravnega zaveznika predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja. Je tudi del establišmenta grške politike. Kot dolgoletni član Nove demokracije, ene izmed dveh desetletja vladajočih grških strank pred vzponom Sirize, je tudi soodgovoren za grško finančno krizo, hkrati pa ve, kako so evropski politiki Grčiji med finančno krizo zvijali roke za privolitev v ostre varčevalne ukrepe in ji grozili z izključitvijo iz evrskega območja.
Nosi dva težko združljiva klobuka
Ironično je pozneje kot evropski komisar moral tudi svojo domovino med migracijsko krizo večkrat okrcati. Avramopulos pogosto pove, da se mu niti sanjalo ni, da bo prav njegov resor postal eden izmed najpomembnejših v EU. Ko ga je prevzemal od Cecilie Malmström, se je zdelo, da bo njegova glavna naloga upravljati dolgoletni migracijski tok čez Sredozemsko morje od Libije do Italije, hkrati pa evropske notranje ministre usmerjati h krepitvi varnostnih ukrepov zaradi radikalizacije državljanov EU, njihovega odhajanja na bojišča v Irak in Sirijo ter groženj terorističnih napadov v Evropi. Po nastanku zahodnobalkanske migracijske poti je bil prisiljen načeloma precej represiven resor dopolniti tudi s humanitarno razsežnostjo. Začel je nositi dva klobuka, ki sta težko združljiva.
Preselitvena shema za prosilce za azil iz Grčije in Italije je v zadnjem poldrugem letu njegovo sizifovo delo in ahilova peta hkrati. Države članice z vzhoda integracije so ga ostro grajale zaradi sheme, ki naj bi jim vsiljevala priseljevanje tujcev. Medtem ko so se dogajali procesi razgradnje demokracije od Poljske do Madžarske, je Avramopulosovo nenehno opozarjanje, da morajo države storiti več za ohranjanje temeljne vrednote EU, solidarnosti, zvenelo kot igranje pokvarjenega gramofona. A kaj drugega mu tudi ni preostalo, bil je namreč zvezanih rok. Komisija kot zaščitnica pogodb v času rastočega populizma razrahljanim temeljnim vezem med državami članicami ni želela dodati še začetka postopkov proti nasprotnikom preselitev – tudi finančnih sankcij – saj bi to dodatno načelo temelje Evropske unije.
Od humanitarca do glavnega varnostnika Evrope
Precej bolje je njemu in komisiji šlo od rok sprejemanje novih varnostnih ukrepov. Ko je Evropska unija z bazarskim dogovorom o zajezitvi migracij s Turčijo izgubila še en del svoje humanosti, se je Avramopulosova vloga bistveno spremenila. Vrnitev k polnemu delovanju schengenskega območja je z zaprtjem zahodnobalkanske migracijske poti postala tisti klobuk, ki ga je začel najpogosteje nositi. Po novih terorističnih napadih v Evropi so se države članice omehčale za preverjanje potnikov pred njihovimi leti v schengenskem prostoru in zunaj njega. Opozorila, da se na račun večje varnosti ne gre odrekati človekovih pravicam, so preglasili vse bolj zapleteni mednarodni odnosi in varnostne situacije na evropskem vzhodnem in zahodnem krilu.
Čeprav je Avramopulos v svojih javnih nastopil kazal posluh za tehtanje med človekovimi pravicami in varnostjo, so novi varnosti ukrepi prihajali eden za drugim. Ustanovljena je bila recimo 1500-glava evropska mejna in obalna straža, simbolične evropske enote, ki bi v kriznih situacijah lokalnim oblastem ad hoc ponujale pomoč pri zaščiti meja, ob čemer pa bodo nacionalne države ohranjale polno suverenost. Avramopulos in države članice so sledile željam državljanov po večji varnosti. V teh ukrepih so videli tudi možnost povrnitve nekaj zaupanja v delovanje Evropske unije. Na slovensko-hrvaških mejnih prehodih od Petišovcev do Sečovelj jim to zaradi sistematičnega preverjanja evropskih državljanov doslej ni uspelo.
