To je razlog, zakaj neenakost, nezadovoljstvo in razlike v EU vztrajno rastejo. Sicer pa se svet, ne le EU, na splošno spreminja na slabše. Krepi se prepričanje, da je družba krivična, ureditev vedno manj znosna in politični voditelji nevredni zaupanja. Namesto enotne politike v EU smo priče delitve članic in prakse različnih hitrosti. Pojav drugorazrednih državljanov EU je največji udarec ideji enotne Evrope. Povsod narašča konfliktnost in nestabilnost. Neenakost postaja vse bolj podobna tisti iz 19. stoletja. V EU je opaženo celo siromašenje sosedov in videti je vedno več fragmentov »raztrganega« kontinenta.

Opozorila o tem, kakšne so lahko posledice takšnega procesa, ne zaležejo kaj dosti. Celo papež Frančišek je evropske voditelje na srečanju v Vatikanu odkrito opozoril, da EU brez solidarnosti tvega smrt. Papež pravi, da EU človekovega dostojanstva ne sme zamenjati za skupek (birokratskih) pravil. Demokracija, ki vzpostavlja zanič politično elito, upravičeno vzbuja nezaupanje. Ne preseneča, da se državljanom EU utemeljeno postavlja vprašanje, ali je s sedanjimi evropskimi politiki preobrat sploh mogoč.

Dvomi so upravičeni. Po vsebini Junckerjeve bele knjige sodeč smo še vedno daleč od pravih sprememb na bolje. O prehodu k »novemu evropskemu humanizmu«, tako se glasi papežev poziv, ni ne duha ne sluha. Pet različnih poti v prihodnost EU, ki jih članicam v beli knjigi ponuja evropska komisija – to so: (1) tako kot doslej (2) samo enotni trg (3) tisti, ki hočejo več, storijo več (4) storiti manj, a učinkoviteje in (5) storiti veliko več skupaj – ne prinaša tako želenih sprememb.

Tudi rimska deklaracija, ki so jo v Rimu ob 60-letnici EU sprejeli evropski voditelji, ne napoveduje preobrata. Morebiti največ pove zadnji stavek, ki so ga evropski voditelji zapisali v deklaracijo in se glasi: »Evropa je naša skupna prihodnost.« Prav, ampak mi, evropski državljani želimo izvedeti predvsem to, kakšna bo ta skupna prihodnost. Takšnega odgovora pa ne najdemo.

Seveda, česa drugega tudi ni bilo pričakovati, saj se je neoliberalni kapitalizem razbohotil tudi v EU. Evropska politična elita podpira deregulacijo gospodarstva, liberalizacijo trgovine in proizvodnje ter privatizacijo podjetij v državni lasti. Od prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in denarja večina evropskih državljanov nima veliko koristi. Posebej izstopa povezovanje članstva v EU s članstvom v severnoatlantskem zavezništvu oziroma Natu. Zlasti v tem tisočletju so bili pri odločitvah za vstopanje novih članic v EU odločilni vojaško-politični motivi. Kot po pravilu je bilo namreč vstopanje v EU povezano tudi s pridruževanjem članstvu Nata.

Kakšno nasprotje! Schuman je leta 1950 iskal predvsem odgovor na vprašanje, kako naj se Evropa uspešno izogne nevarnostim vojaških spopadov, evropski politiki pa ravnajo prav nasprotno. Članice EU dobesedno potiskajo v takšen položaj. Razen nekaj izjem so članice EU in članice Nata iste države. Se sploh zavedamo, da četrta vojna že poteka kot sestavina mirnodobne politike?

Vojaško-politična zveza Nato (ustanovljena leta 1949) je v rokah ZDA. Vse vodilne položaje zasedajo Američani. Nato zagotavlja predvsem ameriško prevlado ter politično in gospodarsko podrejanje preostalega sveta. Vse pove podatek, da so od 248 vojaških spopadov v obdobju 1945–2001 kar 201 spopad začele ZDA. Prav je, da večino vojaških izdatkov Nata pokrivajo ZDA, saj je ta organizacija v praktičnem delovanju predvsem podružnica ameriških kolonialnih ambicij.

Kako se vpliv Nata kaže v delovanju EU, ni treba razlagati. Združena ter politično in gospodarsko močna Evropa ni v interesu ZDA. S podporo brexitu in kritiko nemške kanclerke je ameriški predsednik to le potrdil. Rahljanje EU se očitno ne bo ustavilo. Vendar ne toliko zaradi vpliva ameriških interesov kot zaradi nedomišljene in neenotne evropske politike.

Jane Krnc, Litija