Enkrat sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je moralo biti. Dan ob koncu tedna na kopališču Kolezija. Večina je uživala v bazenu in drugih kopaliških storitvah, v senci pod drevesi je prva kvartopirska liga igrala remi za denar, na košarkarskem igrišču pa so igrali najboljšo košarko tri na tri daleč naokoli.

Ven mu je štrlela polovica splovila

Potem je pa to »šminki idilo« vznemiril rezek in skrajno hrapav glas z druge strani ograje: »Kva je, fukfehtarji?!, Kva je, špiclji?«. Človek, ki je z njim opozoril nase, je ob onkraj ograje parkirani vespi že tudi slekel bele gatsbyjevske hlače, se vsem na očeh preoblekel v kopalke, ki si jih je nadel zgolj napol, tako da mu je polovica spolovila preščipnjeno štrlela iznad roba, in se lotil hrupnega plezanja čez ograjo. Spektakel. A varnostniki so gledali stran in se delali, da ničesar ne opazijo. Drugi so z nasmihanjem poskušali prikriti nelagodje ter si prizadevali, da se s prišlekom ne bi slučajno spogledali. Kajti vsi so ga poznali. Vsi so se ga bali. Vsi so poznali vsaj eno od zgodb, zaradi katerih je bil v tistih časih v Ljubljani najbolj razvpit pretepač. Zgodbe o tem, da je iz nekega spopada izšel z lastnim črevesjem v naročju. Ali da je s samostrelom streljal na varnostnike v Valentinu. Da je na Tromostovju v Ljubljanico pometal policiste, da je v diskoteki hotela Lev nalomil zaporniške paznike, ki so hoteli v disko v uniformah. Da je nepredvidljiv.

To je bil R. R. Kot Rolls Royce. Kar na neki način je. Rolls Royce scene iz 70. let. Najbolj znani igralec, ki je potem, ko se je večina članov pretepaških ekip iz 70. let že umirila, samostojno nadaljeval izročilo. Tudi v osemdesetih, v takrat obstoječem diskotečnem življenju. Je nemara edini od starih »klofačev«, ki iskreno oživi, ko zasliši Funky Cold Medina, komad iz konca osemdesetih. Zato si R. R. zasluži samostojen zapis. Ljubo to komu ali pač ne. Marsikdo je v tistih časih namreč zapustil nočni klub, če je videl, da je v njem tudi on. Kajti kot sam pravi: »Jokal in izdajal nisem nikdar.« Niti kančka razloga ni, da bi dvomili o resničnosti te trditve. Ve se. Nekaj let dolgo zaporno kazen je odsedel predvsem zato, ker v neki zadevi ni pisnil, pa bi v svojo korist lahko.

Večina ga prišteva k Šišenski bandi, kar pa ni res. Takisto ni pravilen vtis, da sta za njim stala tako »bog kot mafija«. R. R. je iz Dravelj, ki za Šiškarje niso več veljale kot Šiška, njegova osnova pa je bila neprizanesljiva tudi sicer: »Izhodišče je bilo v vsakem primeru Disko Šiška (kasnejši disko FV), od koder nas je šlo nekaj gor. Tam res ni bilo pardona. Stare Šiškarje sem zamudil, čeprav sem jih vse poznal, poleg tega sem bil pa iz Dravelj. Iz naselja pretežno bogatih in uglednih ljudi, v katerem smo bili edina delavska družina. Mama je bila kuharica, oče Prekmurec pa zidar in bivši mobiliziranec v nemško vojsko, zaradi česar so me stalno zafrkavali. Od osnovne šole naprej, vključno z učitelji. Že takrat sem bil protidržavni element, tako kot danes. Ko sem učiteljico, ki me je tepla, udaril nazaj, so me izključili iz šole. V poboljševalnico nisem šel. To je uredila mama, ki je kuhala tudi v policijskem hotelu v Bohinju, in mislim, da je zadevo uredil sam Ertl. Nikdar nisem bil član bande. Nisem se grupiral. Hodil sem sam. Nekaj fantov sem sicer imel v ozadju, da so mi pomagali, če je bilo sranje, tepel sem se pa tudi po petkrat na dan. Živec mi ni dal miru. Imel sem svojo linijo. Do konflikta je prišlo hitro. Bodisi te je kdo butnil ali samo pogledal, bilo je dovolj. Mladi ne rinejo vame, ker vedo, da sem maščevalen, čeprav je to, kar je danes, nepredvidljivo. Vsi so na robi in kolumbijskem prehladu. Nobenega spoštovanja. Niti do sebe. Saj mi sami Črnogorci govorijo. Sol na rano punce?!«

Visok prag bolečine, vdrtina v lobanji

S tako imenovanimi Črnogorci, ki so se kot grupacija pojavili v prvih letih osemdesetih, je imel napete odnose do pretepa z V. Jovovičem - Bučotom: »Potem me je rešil Veso, ker je presodil, da je bil pošten pretep.« Prvi razvpiti pretep je doživel pri 18 letih, torej okoli leta 1974 na košarkarskem igrišču O. Š. Franca Rozmana Staneta. Od sina nekega polkovnika JLA je dobil nož v trebuh. To je bil tudi razlog, da se je prenehal ukvarjati z boksom. Nikakor pa tudi s pretepi. R. R. velja za osebo, ki je ob tem, da je dal, tudi ogromno fasal. Slovel je in še vedno slovi kot tip, ki ne zna odnehati. Ki se pobere, tudi ko že misliš, da se ne more več. Kot pravi, ima izredno visok prag bolečine in težko najdeš osebo, ki premore toliko brazgotin in drugih sledi poškodb kot on. Vključno z vdrtino v lobanji. Tudi zgodba o tem, da se je pred diskoteko Valentino vrnil s samostrelom, s katerim je streljal v vrata, za katerimi so se skrivali varnostniki, je resnična. »Če mi je pa težil. Sedaj je človek v bolnišnici. Moram ga iti obiskati. Nasploh sem videl veliko starih obrazov, ko sem pred časom v domu za upokojence opravljal družbenokoristno delo,« pravi ta še vedno precej hiperaktivni 61-letnik, za katerega, tako kot tudi za njegove starejše kolege, težko rečeš, da se je upokojil. Čeprav je, kot trdi, prešel celo v učno gradivo šole za kriminalistiko: »Tri ženske in en tip so pred leti slavili na morju v Vodicah konec šolanja. Slučajno smo se podružili. Ko sem jim povedal svoj priimek, so mi osupli rekli, da so se o meni učili.« Čeravno ni nikdar kartal in kradel. Švercal ja. Medtem ko naj bi njegov kolega Veso kavo v osemdesetih v Jugoslavijo švercal kar prek paketov oziroma pošte (s pomočjo neke poštne uslužbenke), jo je R. R. tovoril v rezervnem kolesu vespe. Preobložene kot Krpanova kobilica. Devet kilogramov na eno turo je zmogla naprava.

V vsakem primeru maček z več življenji, simbol diskotečne scene iz 80. let, uličarske častnosti ter radikalnosti, ki je običajnemu državljanu bržkone nepojmljiva. Fantje so se znali drug z drugim grobo pošaliti. Zato končajmo z vzorčnim primerom te vrste, ko sta mu člana Šišenske in Savske bande v vodo spustila elektriko: »Na Horjulščici sem z masko in vilicami lovil sulca pod vodo, nekaj višje sta pa onadva lovila z elektriko. Verjetno sta me videla, da sem prišel. Spustila sta elektriko v vodo, da sem se takoj poscal, masko pa mi je butnilo z obraza. Čez kako leto sem izvedel, kdo sta bila, in enemu sem tudi vrnil, kar je pa danes pozabljeno. Ko se srečamo na Odprti kuhni, kaj spijemo.«